Pihniti ga ne smejo, le kakce lahko zbirajo

BREZOVICA  – Po griču Gulč, ki se pne proti srednjeveški cerkvi Sv. trojice sredi Vnanjih Goric v občini Brezovica, se je pred dnevi spet sprehajal mlad medvedek. Gre za staro naselje nekoč kmetij na Gulču pod cerkvico iz leta 1525, ki ji pravijo tudi Sv. Duh. Od tod pogled seže daleč naokrog po Ljubljanskem barju, na vzhod proti Ljubljani, na zahod proti Vrhniki in a jug proti gozdnatemu Krimu.

Okoli Gulča se danes raztezajo pretežno z družinskimi hišami gosto naseljene Vnanje Gorice. Od tu do vasi Jezero na jugu, kjer se začnejo gozdovi, je kake štiri kilometre polj. Štiri kilometre je torej do območja medveda, pa se kosmatinec po besedah gospodarja LD Brezovica Miha Pleško v njihovem nižinskem lovišču pojavlja vsako pomlad.

»Medved je v našem lovišču stalno prisoten več kot pol leta. Začne se spomladi, potem vse do jeseni lomastijo tudi po njivah,« pove gospodar Pleško.

Občani tako vsako leto poročajo o medvedu, zadnje čase je vse pogosteje prisoten na območju Vnanjih Goric. A tako občani kot lovci so nemočni, saj so iz upravljanja medveda na nacionalni ravni izključeni, kar je svojevrstni cinizem.

Število medvedov narašča

Pred leti se je LD Vič Ljubljana zaradi premajhnega lovišča priključila LD Brezovica, kjer danes 82 aktivnih lovcev gospodari na lovišču, velikem 7000 hektarjev, kar je za slovenske razmere zelo veliko površine.

Gospodarijo s srnjadjo, jelenjadjo, lisicami, jazbeci, seveda tudi s pticami, v zadnjem času tudi s šakalom, ki se nezadržno širi.

»V našem lovišču imamo približno 40 šakalov, ki delajo izjemno škodo na divjadi. Pa prav tako ne moremo nič, ker smo izključeni iz odločanja tako kot pri medvedu,« poudarja dolgoletni starešina LD Brezovica Marko Bojc.

»Moje mnenje kot specialista za divjad v tej državi očitno ni pomembno. Večkrat smo vložili pobudo, da bi dobili izredni odstrel medveda, pa so nas zavrnili.«

Odkar je vlada leta 2002 sprejela dokument Strategije upravljanja rjavega medveda v Sloveniji, se o velikih zvereh volku, risu in medvedu odloča na ministrstvu za okolje. Varovati medveda po direktivi EU (FFH direktiva (The Council Directive 92/43/EEC on the Conservation of Natural Habitats and of Wild Fauna and Flora), ki imenuje medveda kot prednostno vrsto, drugače kot na najvišji ravni sploh ni mogoče.

Toda zdi se, da smo v Sloveniji to razumeli malce po svoje. Ker je medved nacionalno bogastvo, ga seveda moramo varovati vsi, kar pomeni, da moramo naravovarstveno vlogo priznati tudi tistim, ki nam morda niso všeč. V tem primeru lovcem.

Peter Krma z enote Zavoda za gozdove v Postojni, ki v okviru strategije upravljanja sodeluje pri načrtovanju odstrela, nam je potrdil, da je bila strategija upravljanja sprejeta v času, ko še nismo imeli od 500 do 600 medvedov, ampak le kakih 300.

»Število medvedov narašča in zato se seveda širi na območja, kjer ga pred leti nismo videvali.«

Nekdanji starešina Bojc je pojasnil, da država v osrednjem območju medveda načrtuje redni odstrel, v robnih območjih le izrednega.

»Območje LD Borovnica pred 15 leti morda ni bilo niti robno, a skozi leta je to morda postalo. Zato bi bilo treba spremeniti dokument in po analizi morda vključiti LD Brezovica v robno območje medveda,« je dejal Krma.

Tudi šakal prodira

Lovci so seveda ponosni, ko povedo, da imajo v svojem lovišču denimo redko divjo mačko ali orla belorepca. Razumljivo je torej, da se lovcem LD Brezovica zdi neumno, da medved hlača po ulicah naselij, hkrati pa nimajo nobenega vpliva, nobene vloge v upravljanju tega.

»Do zdaj smo pri upravljanju medveda sodelovali le pri pobiranju iztrebkov,« nam je smeje povedal lokalni lovec.

Stvar je mora na prvi pogled zgolj lokalna in nepomembna. Pa ni čisto tako. S tem ko lovci LD Brezovica niso vključeni v upravljanje medveda, so dejansko kot zelo pomembna civilna iniciativa povsem izključeni iz odločanja, kar pa se sliši precej fevdalno. Tako se narave in velikih zveri v demokratični državi ne varuje. Temveč le v skladu z dogovorom vse javnosti in lovci, ki poznajo teren, ne naravovarstveniki s kavča v prestolnici, bi morali biti prvi partnerji države v pogovorih o načinu upravljanja.

»Tako je, kot mislijo na višji instanci v državi. Kot specialisti in strokovnjaki za divjad ne odločamo o ničemer več,« poudarja Bojc in omeni primer s šakalom, ki je tujerodna vrsta, v zadnjih 15 letih se je priselil v Slovenijo iz Dalmacije. »In zelo vznemiril ravnovesje v naših gozdovih,« meni biolog, prof. dr. Boris Kryštufek iz prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, strokovnjak za ekologijo živali. Poleg Bojca tudi on meni, da bi morali šakala z močnim odstrelom držati na še sprejemljivi ravni.