PORTOROŽ – 34-letna Petra Matešić, mamica dveh sinov, starih osem in devet let, je pred šestimi leti na desni strani dojke zatipala bulico, ki ji je postavila življenje na glavo. Obiskala je več zdravnikov, a je nobeden ni jemal resno. Vsi so ji govorili, da je še mlada, da ni nič narobe in da gre zgolj za fibrom. A da je nekaj hudo narobe, je Petra ugotovila, ko je bulica začela rasti.
»Šla sem k zdravniku in mu povedala, da si želim, da mi bulo odstranijo, a mi je rekel le, da vse skupaj pustim tako, kot je, saj bom imela v nasprotnem na dojki šiv »za brez zveze«. Kljub temu sem v Luciji obiskala zdravnico, ki je tudi sama doživela podobno izkušnjo. Postala me je na ultrazvok in mamografijo, pregledi pa so pokazali, da imam raka na dojki,« pravi Petra.
Odstranili so ji obe dojki
Dolga tri leta je trajalo, da so ji zdravniki postavili pravo diagnozo, zato je bil Petrin boj še toliko mučnejši. Če bi ji prisluhnili že na začetku, bolezen ne bi tako napredovala. »Odstranili so mi desno dojko, preventivno pa tudi levo ter vse bezgavke na desni roki,« pripoveduje Petra, ki je morala prestati šest (6) kemoterapij in 25 obsevanj, a jih je na srečo dobro prenašala. Čeprav so kemoterapije za njo, še vedno jemlje tablete, zdravniki pa so jo za dve leti postavili v stanje umetne menopavze, saj so zdravila tako učinkovitejša.
Zadovoljna je s sabo
Stranskih učinkov zaradi naštetega nima, več težav ima z vprašanji, kako se spopadati z boleznijo. »Ljudje, ki takšne stvari dojemajo kot nekaj, s čimer se je pač treba sprijazniti, imajo veliko prednost,« pravi Petra, ki so ji pol leta po obsevanju vstavili ekspanderje – te so napolnili s fiziološko raztopino. Rekonstrukcija dojk bo končana čez tri mesece, ko ji bodo z operacijo odstranili ekspanderje in vstavili vsadke.
Njena samopodoba je za žensko, ki je pred leti stopala po modnih brveh in tekmovala na različnih lepotnih tekmovanjih, potem pa so ji zaradi hude bolezni odstranili obe dojki, izjemno dobra. Zadovoljna je s sabo in razmeroma dobro se počuti. »Vse je videti zelo naravno in v bistvu še lepše kot prej,« v smehu pravi Petra, ki je prepričana, da bolezni ne bi premagala brez pomoči svojih ljubljenih: očeta, sinov, moža Lorisa in dobre prijateljice Alenke. »Nisem se smilila sama sebi, temveč sem se borila zaradi svojih otrok,« odločno pravi.
»Vztrajajte pri pregledih«
Dekletom in ženskam, ki se borijo s to zahrbtno boleznijo, svetuje, naj si stvari ne jemljejo preveč k srcu. »Današnja medicina dela čudeže in včasih ni tako hudo, kot je videti. Na srce pa polagam vsem, ki ugotovijo, da z njihovim telesom ni vse v najlepšem redu, naj vztrajajo pri vseh možnih pregledih,« pravi Petra, ki ji ne bi bilo treba skozi pekel kemoterapij, zdravljenja ter odstranitve dojk, če bi ji zdravniki prisluhnili takrat, ko jim je prvič zaupala svoje strahove.
