Peti spomenik ženskemu pogumu

LJUBLJANA – So poti breznadja, so vesele, brezciljne in trnove poti. In je pot poguma. Pot ženskega poguma v Ljubljani, ki ima sedem glavnih točk, mest, na katerih so skozi 20. stoletje glas povzdignile ženske in kjer so se zavzemale za ekonomsko, socialno in družbeno pravičnost. Nanjo so se podali udeleženci kratke slovesnosti, ki je potekala v sredo ob odkritju spominske plošče na pred kratkim obnovljeni stražarnici na Metelkovi v Ljubljani. Poslej bo zaznamovala kraj, kjer so se januarja sredi trde zime leta 1943 začele ženske demonstracije, te so prerasle v gibanje, v ljubljanskem prostoru prisotno do novembra tistega leta. Ravno zgradba, ki je čakala na prenovitev, je slovesnost preložila na maj, na predvečer dneva, ko je v Evropi potihnilo orožje, dneva, ko se je končala druga svetovna vojna. To je peti med spomeniki, ki označujejo lokacije v Ljubljani, kjer so se pogumne ženske sredi druge svetovne vojne zbirale in demonstrirale proti okupatorju. Poleg bronastega dečka na Kongresnem trgu in spominskega stebra ob vladni palači na ženski pogum spominja kip na Pogačarjevem trgu kiparke Dragice Čadež. Po odkritju tega so se odločili, da bodo namesto spornega spomenika, ki je do leta 1991 stal pred stolnico s svojim še bolj spornim žugajočim kazalcem, začetek dogodkov, ki so prerasli v množično gibanje proti okupatorju, namestili spominsko ploščo na kraju, kjer so se začeli.

Človeška stiska

Začeli so se v težkih, mučnih razmerah, pravi dr. Vida Deželak Barič. Zaradi množičnih internacij in aretacij, ki so se v mestu nenehno dogajale, so bile številne družine globoko prizadete. Svojci so se znašli v čustveni stiski ob izgubi bližnjih, pa tudi v eksistencialni, saj so številne družine ostale brez rednih prihodkov. Skrbelo jih je tako za zaprte ko tudi za tiste, ki so jih internirali, saj so mnogi že po par mesecih bivanja oslabeli in zboleli. Ob pičli hrani in v mrazu, ki ga je prinesla jesen 1942, so vse pogosteje umirali. V strahu, skrbi in pomanjkanju so krenile ženske od doma. Iskat vesti, iskat pomoči za svoje bližnje. In na teh poteh so se srečale in zlile v skupino, ki sta jo težila vprašanje, kje so, kdaj se vrnejo, in občutek, ki odgovarja Nekaj moramo storiti. Občutek, iz katerega zraste medčloveška solidarnost, občutek, iz katerega zraste upor. Dr. Deželak Baričeva poudarja, da je začetek demonstracij spodbudila predvsem skrb za aretirane, torej povsem osebna človeška stiska. Začetne so bile mirne, previdne, tudi plahe, nato pa so postajale vse odločnejše, pogumnejše in tudi tvegane zanje, za njihovo svobodo.

Na svidenje prihodnjo sredo!

Pred vojašnico na današnji Metelkovi so ženske uprizarjale akcije za dovoljenje pošiljanja paketov interniranim svojcem, ki so jih združevale tudi s protestom proti streljanju talcev. Sredi aprila se je v nizu demonstracij rodilo geslo Na svidenje prihodnjo sredo, saj so se ženske na protestih dobivale ob sredah. Vodili so v množične demonstracije na Kongresnem trgu, te niso bile več samo ženske, zbralo se je verjetno več kot 10.000 ljudi, kar je, kot pravi Deželak Baričeva, še danes zavidljiva množica. Množica, ki v en glas zahteva isto, glas, ki poje isto pesem. Tudi z Metelkove je v to majsko sredo zazvenela pesem, dekle je zapelo Pridi, dala ti bom cvet, besede dr. Deželak Baričeve, avtorice strokovne monografije o demonstracijah leta 1943 z naslovom Na svidenje prihodnjo sredo, pa so se le težko prebijale do ušes kakšnih 20 poslušalcev, saj so jih najprej hoteli preglasiti zvoki težkih motorjev s ceste, ob kateri smo stali, ko se tem ni dala in je povzdignila glas, da smo ji lahko prisluhnili, pa se je, kot zakleto, od nekod vzel – helikopter! Ko je ta odropotal, je zadeve vzel v roke Jani Kovačič, ki je prišel na dogodek, in govorki prinesel še en, dodatni mikrofon, ki je poprej sameval pred z zaveso prekrito novo ploščo. To je snel ljubljanski župan Zoran Janković in tako sklenil nepremični del dogodka, ki se je nato nadaljeval po ljubljanskih ulicah.