LJUBLJANA, STRASBOURG - Nekdanji predsednik prve slovenske vlade, izbrane na podlagi demokratičnih in večstrankarskih volitev, evropski poslanec Lojze Peterle (NSi/EPP), je do zadnjega upal, da mu bo omogočeno zasesti položaj generalnega sekretarja Sveta Evrope. V soboto je javnost obvestil, da si je čisto zares zelo želel, da bi vlada mag. Alenke Bratušek še pred iztekom roka za vložitev morebitne kandidature za omenjeno funkcijo podprla njegovo. Ker pa ga je v soboto od izteka roka ločevalo zgolj 24 ur, je bilo skorajda neizbežno, da je vlada zamudila zadnji »vlak« (rok) za morebitno podporo njegovi kandidaturi.
Seveda se je ob tem nujno treba vprašati, kdaj je Peterle obvestil slovensko zunanje ministrstvo, ki je v takšnih primerih pristojno vladi predlagati podporo nekemu kandidatu, ali zunanjega ministra Karla Erjavca, da bi rad prihodnje leto funkcijo evropskega poslanca zamenjal za sinekuro generalnega sekretarja Sveta Evrope. Z Erjavcem se je Peterle prvič o tem pogovarjal minuli torek, drugič pa v petek.
In kaj je o tem povedal Erjavec? Da se mu zdi, da je skrajno neresno (arogantno?) in neodgovorno, da je tako pozno izvedel, katero funkcijo bi evropski poslanec po novem rad zasedal. Je pa Erjavec Peterletu v petek res dejal, da je naša vlada že novembra letos ugotovila, da bo najbrž podprla kar dozdajšnjega generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda.
Njegovim ambicijam nihče nasprotoval
In? Peterle je zaradi tega razočaran in kalimerovsko pojasnjuje, da o kandidaturi (naj)prej sploh ni razmišljal, da je o njej začel razmišljati šele takrat, ko so mu iz Evropske ljudske stranke (EPP) namignili, da za funkcijo generalnega sekretarja Sveta Evrope izpolnjuje prav vse pogoje in da bi bil najbrž tudi že čas, da ta položaj zasede nekdo »z vzhodne strani nekdanje železne zavese«. Zato se je pozneje pogovoril s predsedniki slovenskih strank in se posvetoval s predsednikom republike Borutom Pahorjem, enkrat pa se je po telefonu slišal tudi s premierko Bratuškovo. Nekaj sogovornikov ga je menda ustno podprlo, nihče pa ni njegovi želji odkrito nasprotoval.
Kronologija njegovih pogovorov in posvetovanj naj bi bila takšna: 22. novembra se je sešel s predsednikom države. Zdelo se mu je normalno in prav, da predsednik države za to ve. Pahor naj bi mu odgovoril, da podpira vse slovenske kandidature, ne glede na strankarsko pripadnost kandidatov.
Predprejšnji petek se je, pravi Peterle, pogovarjal še s predsedniki parlamentarnih strank in le prvak SD dr. Igor Lukšič naj bi mu priznal, da bi imel s takšnim predlogom pri nekaterih v SD najbrž težave: »S predsednico vlade sem govoril po telefonu prejšnji petek. Zadevo je vzela vljudno na znanje in obljubila obravnavo znotraj koalicije. V torek mi je uspelo govoriti z ministrom Erjavcem, ki je idejo pozdravil in dodal, da moramo pri takih zadevah gledati na interes Slovenije in ne na stranke.« Ker se ni še enkrat slišal s premierko Bratuškovo, je Peterle minulo sredo njenemu kabinetu poslal pisno prošnjo za obravnavo kandidature na vladi. Prošnjo za podporo kandidaturi bi, kot rečeno, resda moral poslati zunanjemu ministrstvu in najbrž k njej priložiti tudi podporo te ali druge stranke ali več parlamentarnih strank. Tega pa, to je tudi res, ni storil. V uradnih postopkih pač ni pomembno, s kom vse se pogovarjaš v živo ali po telefonu ter ali se ti dozdeva, da so ti skoraj vsi naklonjeni.
In kaj je zdaj menda največji problem? Peterle pravi, da ne gre ne za kandidaturo ne za pomen funkcije generalnega sekretarja, še najmanj pa zanj osebno: »Slovenska vlada ni formalno podprla kandidature gospoda Jaglanda. Se pravi, da je imela proste roke, da bi obravnavala slovensko kandidaturo, za katero je pravočasno vedel slovenski politični vrh. Minister bi moral kot uradni predlagatelj take kandidature izpeljati postopek glede slovenske kandidature. On bi moral iskati dobrega kandidata v interesu države, ne pa kandidati njega. Izgovarjanje na tehnične vidike je moralno inverzno in nedržavotvorno.«
Članice EU in lovci na mehke fotelje
Kaže, da predvsem nekaj drži kot pribito: odkar smo v EU, zelo veliko slovenskih politikov očitno razmišlja samo še o tem, kdaj bo presedlala iz enega evropskega fotelja v drugega. S to težavo se resda srečujejo predvsem v tranzicijskih državah, denimo Romuniji, Bolgariji, Slovaški in Sloveniji, vendar tudi v Italiji. Nekateri bi bili pač radi čim dlje evropski poslanci, drugi do penzije evropski komisarji, oboji pa bi radi, ker nimajo zagotovil, da bo lahko večno obdržali dozdajšnji mehki fotelj, še pred iztekom mandata zasedli naslednji zelo dobro plačani položaj.
