Petelin najbolj znan krajan, a zdaleč ne edini

Šentjernej, po znamenitih petelinih (enega imajo celo v grbu), a tudi iskrih konjih in cvičku znani kraj pod Gorjanci, je zanesljivo med najbolj prepoznavnimi slovenskimi mesteci – občinskimi središči. Ob leni Krki in pod skrivnostnimi Gorjanci živijo originalni, pridni in iznajdljivi ljudje. Od tam so doma številni znani Slovenci: ti so neizmerno ponosni, da so Šentjernejčani, in to tudi vedno povedo; na splošno se zdi, da se imajo z neke vrste de luxe Dolenjce.

Če je bil Šentjernej šestnajst let, odkar je leta 1995 postal samostojna občina, nekoč so namreč spadali pod Novo mesto, povsem enoten glede podpore trajnožarečemu županu, orodjarju v nekoč veliki šentjernejski Iskri, Francu Hudoklinu, so se pred štirimi leti zadeve spremenile. Le malo je manjkalo, pa bi ga na zadnjih volitvah nažgal neodvisni Janez Selak. Nezaslišano za Hudoklina, ki je, če spomin ne vara, zmagoval skoraj stoodstotno in čigar edini problem ob lokalnih volitvah je bil, da si je moral malone sam poiskati protikandidata za župansko mesto. No, letos jeseni, ko bodo znova lokalne volitve, Selak ne misli kandidirati, in Hudoklinu, ki se bo spet potegoval za že šesti mandat, se je malce v šali, malce zares kamen odvalil od srca.

Tudi Janez Selak je nekdanji iskraš. Leta 1995, ko je šla velika Iskra dokončno k vragu, je ustanovil družinsko podjetje za izdelavo elektro elementov Gallo (italijanski gallo je kajpak petelin), ki uspešno deluje še danes. Hudo se je priljubil Šentjernejčanom že prej: 1973. je bil pobudnik vnovične ustanovitve šentjernejske godbe na pihala, v kateri še danes igra in je njen častni predsednik. Prav tako v godbi igrata hčerka Andreja in sin Jani. Leta 1989 je postal predsednik Turističnega društva Šentjernej, ga vodil dva mandata in v tem obdobju oblikoval in postavil prireditev Jernejevo, ki si je – vsaj tako mogočne – Šentjernejčanom ne upa vzeti nihče.

Vina štirih največjih šentjernejskih vinarjev

Selak ob vseh obveznostih, ki jih ima, zagotovo nima časa biti še župan. Še posebno ker je pred dnevi v središču kraja, na Selakovi domačiji, odprl imenitno vinoteko Otilija. Malce čudno ime za vinoteko, toda razumljivo, če vemo, da so Selakovi, ki izhajajo iz gostilniške družine v bližnji Dobravi pri Škocjanu, leta 1956 kupili gospodarsko poslopje od takratne učiteljice Otilije Gerbauer. Stavba je stara več kot 150 let in v njej so ohranjeni elementi takratne gradnje in opreme, kar dokazuje, da je bila tu nekoč trdna kmetija.

V vinoteki bo moč okušati in seveda kupiti vina štirih največjih šentjernejskih vinarjev oziroma kleti: vinogradništva Martinčič, kartuzije Pleterje, kmetije Karlovček in kleti Štemberger. Na odprtju so njihova vina povabljenim točili Jernej Martinčič, enolog iz Pleterij Marko Cvelbar, Nejc Rumpret in Gregor Štemberger. Vinoteka pa ne bo ponujala samo enoloških in kulinaričnih dobrot, ampak si boste lahko ogledali tudi zbirko eksponatov, petelinov z vsega sveta, kar 360 jih ima trenutno zbiralec – kdo drug kot Janez Selak.

Velik Šentjernejčan, kar tudi nenehno poudarja, pa je tudi nekdanji direktor slovenskega farmacevtskega giganta, novomeške Krke, Miloš Kovačič. Najbrž ima prav on veliko zaslug, da je ena od Krkinih tovarn tudi v Šentjerneju, njeno odprtje po propadu velike Iskre je bilo rešitev za Podgurce, kot si ljudje pod Gorjanci pravijo sami.

Za razvoj podjetništva v Šentjerneju ima zanesljivo veliko zaslug prav župan Hudoklin, ki je znal iz Ljubljane in še od kod, tudi iz Evrope, vse svoje mandate v občino pod Gorjanci kanalizirati denar, dokler ga je bilo še kaj. Najuspešnejši podjetnik je nedvomno Ivan Kralj, lastnik podjetja Arex, ki se je razvilo iz orodjarskega oddelka šentjernejske Iskre, zdaj pa se ukvarja s proizvodnjo izdelkov predvsem za vojaško industrijo, njegovo področje je strelivo. Šentjernejčani malce poenostavljeno pravijo, da ima Kralj fabriko orožja.

Največji trgovec s konjskim mesom

Velik je tudi trgovec s konji Franci Gregorič, menda celo največji trgovec s konjskim mesom v Sloveniji, zlasti italijanski trg je njegov. V Grobljah ima sijajno kmetijo, v hlevih pa tudi posebno pasmo konj iz Amerike, imenovano quarter; gre za gibke živalce, ki jih je mogoče jahati brez sedla, nepoznavalce pa še najbolj spominjajo na indijanske.

Je pa na nedavnem odprtju vinoteke Otilija vse mogoče kulinarične dobrote pripravil, no, iz njegove kuhinje so prišle, gostilničar Gašper Majzelj, lastnik najbolj znane šentjernejske gostilne Majzelj, ki pa je žal trenutno zaprta in birt zaključene družbe vabi v svojo zidanico pod Gorjanci. Ima pa Gašper tudi brata, in to je Tone Majzelj, nekdanji prvi mož zdaj že nekdanjega Mobitela. Diplomiral je na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo in nato študiral še na ljubljanski ekonomski fakulteti. V tem času je bil tudi on zaposlen v Iskri, resda ljubljanski, nato je 14 let delal v podjetju Varnost, kjer je bil namestnik generalnega direktorja, sina velikega Franca Popita, Vasje. Z ustanovitvijo Mobitela leta 1992 se je v družbi zaposlil kot komercialni in finančni direktor, kmalu je postal številka ena.

Mobitel je vodil do maja 2006, ko ga je nadzorni svet na hitro odstavil s položaja direktorja družbe, uradno zaradi razhajanja mnenj in načrtov o prihodnosti največjega slovenskega mobilnega operaterja in vse skupine Telekom Slovenije. Danes lahko mirno rečemo, da odkar ni več Toneta Majzlja, tudi velikega in zelo uspešnega Mobitela, nedavno so mu – kdove, zakaj – vzeli še ime, ni več. Samo vprašanje časa pa je najbrž tudi, do kdaj bo cel Telekom še slovenski.