KRANJ – Od leta 1971 do upokojitve pred dobrimi 10 leti je Vida Lavtar, doma v Stražišču pri Kranju, delala v Tekstilindusu. Na to nekdaj bleščečo, danes pa ugaslo zvezdico kranjske tekstilne industrije ima lepe spomine: »Ko sem začela delati, nas je bilo v tovarni več tisoč zaposlenih. Imeli smo fabriškega zdravnika, zobozdravnika, veliko menzo, sindikalne izlete, na katerih smo si ogledali bližnje in daljne kraje. Tam sem začela in končala svojo poklicno pot. Lepo je bilo delati v Tekstilindusu.« Zadnje čase se Vida večkrat spomni teh starih časov, saj njeni spretni prsti z natančno vztrajnostjo skupaj šivajo koščke blaga, izdelanega v mogočnih kranjskih tovarniških halah. Vida Lavtar je ena od tistih Slovenk, ki so letos začele ustvarjati slovensko krpanko. Vanjo bo všitih skoraj 500 vzorčkov, ki so nastali v kranjskem Tekstilindusu. »Izdelano krpanko bomo poklonile slovenskemu etnografskemu muzeju, saj želimo ohraniti, hkrati pa tudi opozoriti na preteklo pestrost kranjske tekstilne industrije,« je o obsežnem projektu, v katerem sodeluje okoli 50 Slovenk, povedala Margareta Vovk Čalič, ena tistih, ki se je pod Alpami med prvimi začela ukvarjati s šivanjem krpank.
Takšnega blaga ni več
»Vsa leta mojega izdelovanja krpank sem seveda z velikim veseljem kupovala bombažne vzorce propadlega kranjskega Tekstilindusa. Takrat, ko se je tovarna razsula, so mi omogočili dostop do njihove vzorčne sobe. In sem kupovala, na veliko. Zadnje desetletje nisem kaj dosti zmanjšala zalog, saj za šivanje ni bilo časa. Ogromno število bombažnih printov, verjetno prek tisoč, še hranim,« je povedala Margareta Vovk Čalič in dodala, da zadnje čase zaloga njenih dragocenih koščkov blaga kopni, saj je zanimanje za tečaje krpanke, ki jih sogovornica pripravlja v jedru starega Kranja, vse večje. In ker je koščkov čudovitega blaga, ki so nastali v (nekdaj mogočnem) Tekstilindusu, vse manj, se je sogovornica odločila, da pisanim vzorčkom podari novo podobo, ki jo zadnje tedne šivajo številne pridne ženske roke.
V kranjskih domovih, verjetno pa tudi pri skrbnih gospodinjah po drugih slovenskih krajih, je shranjenih še dosti metrov Tekstilindusovega blaga. A Kranjčanke, ki so tisti večer v jedru domačega mesta skupaj šivale majhne, pisane šestkotnike, so složne: »Lepe vzorčke kar hranimo in hranimo. Težko nam je iz tega blaga kaj narediti, saj je Tekstilindusovih vzorcev kar nekako škoda.« Tej misli pritrdi tudi Vida Zupan, ki je po rodu iz Ljubljane, a v Kranju živi že 30 let, in doda: »Ponudba blaga je veliko bolj skromna. V mestu bi na prste ene roke naštel trgovine z blagom, v katerih pa pestrost vzorcev niti približno ni takšna, kakršna je bila v Tekstilindusovih trgovinah. Danes najdeš uvoženo blago z Madžarskega, s Češkega, Kitajskega – predvsem zadnjega raje pustim kar pri miru. Tako lepih vzorčkov, kakršne smo kupovale v Tekstilindusovi trgovini, ki je bila v mestnem jedru oziroma v bližini hotela Creina, ne najdeš več.« Pove tudi, da je dandanašnji šivilji težko najti pravi cvirn, no, to je že druga zgodba.
Poleti bombažna brigada
Da bi ohranili spomin na pestro kranjsko tekstilno industrijo, sta se izdelovanju slovenske krpanke pridružili tudi Katja Erjavec in njena 12-letna hči Gea Bešter. »Znam šivati in rada si preuredim kak kos oblačila, denimo majico. Pred tem krpanke nisem poznala in si tudi nisem mislila, da se bom tako hitro navadila izdelovanja,« je bila vesela Gea, sicer najmlajša med šiviljami, ta dan zbranimi pod vodstvom Margarete Vovk Čalič.
Iz več kot 500 šestkotnikov bodo vztrajne šivilje v prihodnjih tednih (s tehniko, imenovano paper-piecing po angleški metodi) sešile vzorec, ki se mu reče babičin vrt. »Ni namen projekta, da bi nekaj žensk izdelalo vse cvetove. Želimo, da ženske iz celotne Slovenije sodelujejo z enim samim cvetom. Poleti načrtujemo, da bomo ustanovile nekakšno bombažno brigado, saj se bomo predvidoma zbrale na enem kraju in krpanko skupaj ročno prešile,« je o obsežnem projektu, ki utegne dobiti celo svoj zbornik, še povedala Margareta Vovk Čalič, ki ji zadnje tedne poštarji z vseh koncev Slovenije prinašajo pisma s skrbno sešitimi in živahno pisanimi rožicami, sešitimi zgolj iz Tekstilindusovega blaga.