Pet sekretarjev Alenke Bratušek

Nova vlada je imenovala pet novih državnih sekretarjev Alenke Bratušek namesto šestih, kolikor jih je imel v svojem kabinetu Janez Janša. Vsaj za zdaj eden manj kot doslej, vendar pa tokrat pri izbiri ni odločala strokovnost, kot je obljubljala Bratuškova, ampak strankarska pripadnost. In kar je še slabše – premierkin kabinet ostaja predvsem varno in udobno zavetje odsluženih strankarskih kadrov oziroma nagrada za lojalnost.

Vrnitev iz pokoja

Dušan Kričej, ki je pristojen za področje državne informatike, je član Virantove Državljanske liste. Nekoč je bil izvršni direktor v vodilnem slovenskem informacijskotehnološkem podjetju SRC, kot pravi Virant, pa naj bi bil zaslužen tudi za uspešno zgodbo slovenske e-uprave, za katero si sicer največ zaslug pripisuje prav minister Gregor; to se je kajpak dogajalo, ko je bil Virant v prvi Janševi vladi minister za javno upravo, Kričej pa na tem ministrstvu pristojen za e-upravo. Kričej naj ne bi bil samo kader predsednika DL, ampak tudi nekaterih vplivnih krogov na področju informatike, kjer se kljub krizi še vedno – vsaj za slovenske razmere – cedita med in mleko. Prav zato so slovenska IT-podjetja, velikih je sedem, nenehno pod povečevalno lupo Klemenčičeve protikorupcijske komisije.

Udobno službo v predsedničinem kabinetu je dobila tudi poslanka PS Tamara Vonta, Posavka iz Krškega, nekoč mlada novinarka na radiu Brežice, ki je novinarsko pot nadaljevala kot voditeljica na Pop TV. Po novem je pristojna za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud, za kar je bil kot državni sekretar v Pahorjevi vladi odgovoren Jožef Školč, Janša pa ga za to področje sploh ni imel. Zlobni jeziki opletajo, da ji ne bo težko biti boljša in koristnejša, kot je bil Školč, četudi njenega dozdajšnjega delovanja v civilnodružbenih organizacijah ne pozna skoraj nihče.

Državni sekretar je postal tudi trajnožareči Dušan Kumer iz Socialnih demokratov, usklajeval bo kabinet predsednice in parlament. Potem ko je v borbi za glavnega tajnika SD proti Urošu Jaušovcu pogorel in že odšel v pokoj in je kazalo, da tudi v ropotarnico zgodovine, je vstal od mrtvih in se reaktiviral. Čenče iz socialdemokratskih logov pravijo, da ga je podprl predsednik stranke Igor Lukšič (nekdanji, Borut Pahor, mu je bil manj naklonjen), zanj pa se je zavzel prav glavni tajnik Jaušovec, da se ga je znebil na stranki. Seveda pa gre upoštevati tudi socialno noto: Kumer ima namreč družino s številnimi potomci, ki so še vedno potrebni pomoči, to pa je – čeprav z najvišjo mogočo slovensko pokojnino – težko.

Najmlajši državni sekretar je postal 29-letni Jeseničan Jernej Pavlič, sin poslanke PS Alenke Pavlič, predsednik strankinega podmladka. A bolj kot vse to je odločalo, da je v državnozborski predvolilni tekmi držal roko nad kampanjo Alenke Bratušek. Ker ni imel pogojev za vodjo njenega kabineta, ga je postavila na državnosekretarsko funkcijo.

Vreden več kot 10 milijonov

Toda daleč najbolj zanimiv novi državni sekretar je Gašpar Gašpar Mišič, ki je skoraj gotovo, vsaj uradno in če malce špekuliramo, tudi najbogatejši slovenski politik. Ali so čevlji državnega sekretarja za koordinacijo infrastrukturnih projektov in sanacijo gospodarskih družb zanj preveliki, bo pokazal čas, v dobro vseh nas bi bilo, da niso.

Pot »mešetarja z Obale«, kot mu pravijo nekateri, do državnega zbora, kjer je bil doslej, je gotovo ena zanimivejših med poslanci. Rodil se je 1966 v Đakovu na Hrvaškem, oče Dane je imel priimek Gašpar Mišič. Še 1993 je bil v Piranu podnajemnik v sobici s 13 kvadratnimi metri, zdaj spada med pet najbogatejših piranskih občanov. Ocenjen je na več kot deset milijonov evrov, menda je lastnik devetnajstih nepremičnin, med njimi hiše pri piranskem obzidju, ki zaradi idealne lege nima cene in je Mišič ter njegova življenjska sopotnica Tatjana Celarc, s katero imata sina, ne prodajata. Podjetniški samorastnik na Obali velja za nepremičninskega kralja, njegovo premoženje pa je kajpak močno odvisno od cen teh na trgu.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, 1981 se je vpisal na srednjo pomorsko v Portorožu in jo končal. Pozneje je bil osem let zaposlen pri Splošni plovbi, na trgovskih ladjah je obplul svet. Po opravljenem izpitu za poročnika je bil tretji in drugi častnik krova, 1993 se je dokončno vrnil na kopno, bil nekaj časa nočni receptor na Splošni plovbi in je študiral, s Celarčevo se mu je rodil sin, z njo je leto pozneje ustanovil podjetje Gasspar nepremičnine.

V Piranu vedo povedati, da je kot nepremičninar zelo spreten, vendar so bili njegovi poslovni začetki tudi sporni, četudi menda nikdar ni nikogar nategnil in je mož beseda ter deloholik. Na začetku devetdesetih se je z Obale precej ljudi spet odselilo v države, nastale na območju nekdanje Jugoslavije, vendar so prej lahko poceni odkupili stanovanja po Jazbinškovem zakonu. Mišič, ki je začenjal kot nepremičninar, je pri tem zaslutil poslovno priložnost in na imena dotedanjih stanovalcev kupoval stanovanja, po njihovi izselitvi pa jih znova prodajal na ime dotedanjih stanovalcev za večkrat višjo ceno.

To takrat menda ni bilo nič posebnega, ljudi, ki so zlasti prek ostarelih, ti so se že pred dvema desetletjema s pokojnino komaj prebijali skozi življenje, kupovali stanovanja, formalno so jih kakopak lastniki stanovanjske pravice, je bilo nešteto. Poznam (nekdanjega) zelo znanega poslovneža, ki je na tak način čez čas, seveda, ko je biologija naredila svoje in so fiktivni lastniki pomrli, samo v Ljubljani prišel do malo manj kot dvajsetih stanovanj.

Pred približno desetimi leti se je Gašpar Mišič lotil gradnje 23 milijonov evrov vrednega stanovanjskega naselja Rezidenca Park Lucija, v katerem je še vedno 15 neprodanih stanovanj, toda čisti zaslužek od 42 prodanih je šel v njegov žep.