V Posavje spada pet občin, ob desnem dolenjskem bregu Save in levem štajerskem Radeče, Sevnica, Krško, Kostanjevica na Krki, Brežice in Bistrica ob Sotli, njihova županja (edina posavska) in župani pa so Rafaela Pintarič, Srečko Ocvirk, Miran Stanko, Mojmir Pustoslemšek, Ivan Molan in Franjo Debelak. Čeprav so različnih strankarskih pripadnosti, že dolgo vedo, da v politiki na občinski ravni stranke nimajo takega pomena kot na državni. Skupni projekti, kot so izgradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, iz evropskih skladov sofinancirana projekta izgradnje kanalizacijskega omrežja in čistilnih naprav ter modernizacija vodovodnega omrežja, cestna infrastruktura, predvsem pa prizadevanja za ustanovitev pokrajine Posavje, jih povezujejo in krepijo njihovo sodelovanje. Okoli tega se na državni ravni trudita zlasti Franc Bogovič in Matjaž Han, eden na čelu SLS, drugi zelo visoko pozicioniran v SD, oba pa državnozborska poslanca in velika pragmatika.
Sava ni samo največja slovenska reka, ampak tudi najdaljša južnoslovanska. Teče skozi tri države, Slovenijo, Hrvaško in Srbijo, in prav to je vodilo enega izmed najprodornejših Posavcev, vinarja Zdravka Mastnaka, da je z žlahtno penino valvasor savus, ki prihaja iz njegove kleti, napolnil 300 steklenic. Ob nedavnem odprtju splavarskega centra v Radečah, okroglih deset kilometrov oddaljenega od Mastnakove kleti, so jih v posebni kovinski kletki potopili v Savo. Vse do 1. junija prihodnje leto, ko bo v Radečah tradicionalni praznik vseh slovenskih splavarjev, bo savski vodni nemir premikal vinske kvasovke v šampanjskih steklenicah, z žlahtno kapljico pa bomo lahko nazdravili v gostišču Oštirka, ki so ga v sklopu centra prav tako odprli pred dnevi. Zdravko Mastnak sicer že pripravlja nov potop penine in tudi ob pomoči posavskega prijatelja Matjaža Hana išče povezave z zagrebškim županom Milanom Bandićem, stiki z vplivnimi možmi v Beogradu pa so že napeljani, neuničljiv in idej poln Mastnak bi rad penino potopil v Savo tudi pri Zagrebu in v Beogradu. Prepričan je, da mu bo to zelo kmalu uspelo in bo naša skupna reka premikala žlahtne vinske kvasovke vse od Slovenije do Srbije. |
V Radečah, najsevernejši posavski občini, je bil nosilec marsičesa Radeče papir, papirnica s stoletno tradicijo izdelave banknotnih in drugih zaščitnih papirjev, katere zadnji lastnik je bil Peter Tevž, po rodu Savinjčan. Toda Tevž je papirnico na neki način tudi potopil. Lastnik je bil s figo v žepu, kakršnih je večina naših novodobnih kapitalistov, ki imajo radi denar (državnih) bank v obliki kreditov, ne pa tudi vlaganja v podjetja iz svojega žepa. Tristo petdeset zaposlenih je poslal na borzo dela, to je bila za njih in njihove družine socialna katastrofa. Za radeške papirničarje in nasploh za Radeče pa, kot kaže, vendarle prihajajo boljši časi: za papirnico se resno zanima bogata družina iz Dubaja v Združenih arabskih emiratih. Arabci so že položili 500.000 evrov are, v teh dneh so pri nas na sklepnih pogovorih. Če bodo podpisali pogodbo, naj bi 1. januarja 2014 znova zagnali proizvodnjo papirja v Radečah. Matjaž Han, ki vodi pogovore in pogajanja s kupci, pravi, da bo v tem primeru najsrečnejši človek na svetu.
Družina Polovič
V Sevnici je marsikaj propadlo, uspešno pa se je pobrala tovarna stilnega pohištva Stilles, katere lastniki so že nekaj let pravi Posavci – družina Polovič iz Dobove pri Brežicah. Polovičevi so širši slovenski javnosti znani predvsem po podjetju AFP, ki je pred dvema desetletjema, ko je propadel znani vsejugoslovanski Slovenijašport, kupilo licenco in prevzelo prodajo artiklov blagovne znamke Adidas. Na čelu družinskega podjetja je po smrti Franca st. pred okroglim letom njegov sin, prav tako Franc, Stilles pa kot direktor vodita njegov sin Sandi in on kot prokurist. Polovičevim je ob pomoči srbskih bratov Karić uspelo prodreti na veliki ruski trg, za stilno pohištvo iz Sevnice menda ve celo Vladimir Putin. Pohištvo zgornjega cenovnega razreda prodajajo tudi v Belorusijo, z njim so, denimo, opremljene sobe v hotelih Kempinski po vsej Evropi in svetu.
Nedaleč od Sevnice, ob cesti proti Lisci oziroma Planini, v Orešju, ima klet in gostinski objekt, imenovan Posestvo Krakovo, ki ju je postavil pred nekaj leti na zemlji svojih prednikov, Zdravko Mastnak. Vinar Mastnak je eden najbolj znanih Posavcev, v krajih ob spodnji Savi pa orje tudi gostinsko-turistično ledino, če seveda izvzamemo Terme Čatež, ki jih obvladuje razvpiti Bojan Petan.
Hrvatom v nos
Če je Polovičevim uspelo prodreti v Rusijo, je Gen Energiji iz Krškega, na čelu katere je še vedno, kljub več poskusom (politične) odstranitve, uspešen Martin Novšak, prav tako iz Sevnice, uspelo s prodajo elektrike na Hrvaško. No, njegovemu podjetju Gen-I. Za to ni najbolj zaslužen Posavec Novšak, ampak jo uspešno prodaja Primorec Robert Golob, uradno predsednik uprave. Javna razsvetljava v milijonskem Zagrebu se napaja s slovensko elektriko, in to gre Hrvatom seveda hudo v nos.
Krško je nasploh ena najuspešnejših in najbogatejših slovenskih občin. V zadnjih letih je zelo uspešno črpala evropska sredstva in denar iz državnega proračuna, za kar ima nemalo zaslug Bogovič, ki je bil župan štiri mandate. Ko se je moral zaradi nezdružljivosti poslanske in županske funkcije od ene posloviti, ga je marca 2012 zamenjal Stanko, ki prav tako kot Bogovič, ki je celo predsednik, član SLS. Seveda imajo pomembno vlogo pri velikem razvoju tudi sredstva za omejeno rabo prostora, ki jih občina dobiva na račun jedrske elektrarne.
Bogovič sprejemljiv za vse politične opcije
Nemalo zaslug za razvoj Krškega ima papirnica Vipap, sicer v češki lasti oziroma prek Nizozemske in New Yorka v lasti judovskih bankirjev. Dolga leta jo je vodil skoraj povsem v Posavje vključeni in asimilirani Čeh Oldrich Kettner. Popularni Oldo je že nekaj let v pokoju in z ženo Bernardeto, diplomirano botaničarko, živi malce v hiši, ki jo je kupil v Podbočju pod Gorjanci, ta velja za domovino cvička, malce pa v Žilini na Slovaškem.
Zelo pomemben mož v Posavju je nedvomno Bogovič. Je inženir agronomije, študiral in končal jo je v Mariboru, kjer sta bila sošolca s sosedom iz Sevnice Mastnakom. Doma je iz Velikega Kamna na Kozjanskem, vendar v krški občini. Najstarejši brat nadaljuje tradicijo na domači kmetiji in jo uspešno vodi, usmerjena je v pridelavo mleka, Franc pa si je pred 25 leti ustvaril dom v sosednji vasi Koprivnica, tam zdaj skupaj z ženo Bojano in tremi otroki, Damjanom, Katjo in Urošem, obdeluje štiri hektare sadovnjaka. Franc Bogovič je kot prijazen možakar sprejemljiv za vse politične opcije, od leve proti desni, nikdar pa ni bil Janšev fan, zato sta se z njegovim posavskim šefom Andrejem Vizjakom iz Brežic večkrat udarila tudi okoli tega, kdo bo na čelu posavskega energetskega lobija in nasploh kadrovskih zgodb. Glede teh in delitve denarja je zdaj zatišje, vprašanje pa je, koliko časa bo tako.
