Pesniška karavana na progi Maribor–Ljubljana

LJUBLJANA – Potniki na vlaku po navadi komaj čakajo, da vožnja čim hitreje mine. V množici neznanih obrazov za preganjanje dolgčasa lahko strmijo skozi okno ali kar v prazno, morda prelistajo kak časopis, morda kdo kakšno knjigo. Morda kdaj celo takšno, ki vsebuje poezijo. S tistimi, ki so se v petek v Mariboru vkrcali na vlak proti Ljubljani, z odhodom, v voznem redu zapisani ob 11.46, pa so se vozili pesmi, glasba in petje, ki jih je nanj posadil Vozni red ljubezni.

Tako je naslov pesniški zbirki Admirala Mahića, ki je izšla leta 2011, v slovenščino pa jo je prevedel pesnik Željko Perović. Prste je imela vmes še Pesnica, železniška postaja pri Mariboru, na kateri Željko dela kot postajenačelnik in na kateri se je leto po izidu knjige med zamahom z loparčkom domislil, da bi se odpeljale tudi pesmi, brane in uglasbene, skupine ustvarjalcev iz Maribora. Za organizacijo dogodka so potrebovali teden dni, lani pa je bil na 15. februar, dan po dnevu zaljubljenih, saj so želeli dogodek povezati tako z voznim redom kot tudi ljubeznijo. Natanko leto in mesec pozneje so ga organizirali drugič, le tri dni po gregorjevem, dnevu, ko se ptički ženijo. Tokrat so za organizacijo turneje potrebovali celih 14 dni. Dogodka na vlaku pa nista njihovo edino potovanje. Skupino približno 25 ljudi z jedrom v Mariboru poezija in glasba družita že dlje. Tako je Admiral z mariborskimi znanci avgusta lani organiziral pravo malo pesniško-kantavtorsko turnejo po Hercegovini in Sarajevu. Živeli so v čudovitem srednjeveškem Počitelju in se takrat še posebno povezali med sabo. V petek so, opremljeni s knjigami, listi, beležkami, kitaro in harmoniko, zasedli ves jedilni vagon vlaka. Željko je skrbel za vozovnice in se o njihovem nastopu dogovoril z Železnicami, preostale vajeti organizacije pa je vzel v roke Nino Flisar, pesnik, urednik pri založbi Pivec.

Barikada na vlaku

Potniki, ki so se skozi pesmi poln vagon prebijali do svojih sedežev, so, kot nam je povedala pesnica in pisateljica Nataša Švikart, postali le za trenutek. Malce so pogledali, nekateri debelo, nekateri površno, nihče pa se ni ustavil in prisluhnil z izjemo tistih, ki so obtičali pred blokado – ko so bili namreč na vrsti glasbeniki in so na plan privlekli svoje inštrumente, je nastala kolona, ki zaradi ozkega prehoda ni mogla mimo. Toda bili so opozorjeni! Vabilu, ki ga je spisal, je Nino dobrohotno dodal opozorilo: »Če ste občutljivi za slovensko poezijo in kantavtorsko glasbo, se v petek, 15. marca 2013, izogibajte vlaku EC 151 EMONA, ki bo od 11.46–14.06 vozil na relaciji Maribor–Ljubljana, in vlaku RG 604, ki bo od 22.25 do 1.03 naslednjega dne vozil na relaciji Ljubljana–Maribor.« Gneča se je zgostila na postaji v Celju, kjer so vstopile pesniške in kantavtorske okrepitve iz Knežjega mesta, da bi se, kot lepo piše na vabilu, »vsi skupaj družno znesli nad belo Ljubljano«.

S harmoniko nad ulice

Toda njihovo orožje ni bila le kakovostna poezija cveta sodobnega pesništva, takoj ko so stopili na peron, so se po prestolnici začele razlegati tudi zimzelene narodne viže iz harmonike, oprtane na ramenih kosmatega muzikanta, kot si pravi Dani Rajh: »Jaz sen Rajhof Dani / večkrat priša že na kant / med lidmi poznani / kak kosmati muzikant.« Dani piše v narečju Slovenskih goric, v katerem je izdal že več knjig, tretja je prejela nagrado za najboljšo knjigo, izdano v samozaložbi. Njegova harmonika je odmevala po ob koncu tedna izpraznjenih ulicah glavnega mesta, lovila zadržane poglede mimoidočih, tu in tam ujela kakšen zadrgnjen nasmešek in četico pesnikov, ki so se razkropili po ulicah, spet ujela – v gostilni.

S poezijo 
nad čevapčiče

V restavraciji Sarajevo '84 sta bili ta dan poleg čevapčičev na meniju poezija in glasba, s katero je skupina hočeš nočeš postregla tudi preostalim gostom. Tu smo se jim pridružili, in ker so pesniki med nami, smo brali tudi sami. V tem času sta se s skupino sešla še prevajalec in pesnik Gregor Geršak in Ana Porenta ter kmalu zatem že recitirala med lepinjami in kajmakom. Zbrano sta prisluhnila Milanu Novaku, Željku, Admiralu in mnogim drugim ter zapela poleg Danija Rajha, Danija Bedrača in Petra Andreja. Ana, ki je zasnovala portal Pesem.si, poezijo bere vsak dan. Na tem portalu lahko namreč vsak, ki to želi, s svojimi stihi pokuka v svet in dobi prvo povratno informacijo o svojem ustvarjanju. »Neverjetno je spremljati nekatere, kako rastejo,« pravi Ana, pedagoginja, pesnica in pisateljica. Izmed tisoč pesmi jih vsako leto izberejo nekaj, ki iz virtualnega priletijo v papirnati tisk, in jih objavijo v knjigi.

Ljubljana 
vrača udarec

Po vnovičnem pohajkovanju po Ljubljani v spremljavi harmonike sta pesnike, pevce in muzikante čakala še dva uro in pol trajajoča nastopa, najprej v zavetju Mladih rim, ljubljanskega projekta, pod katerim mladim pesniki razpirajo svoja krila, nato pa še v hostlu Celica. Na vseh nastopih se je seznam sodelujočih nekoliko spreminjal, pesniki so večinoma nastopili večkrat. Tako smo ob drugem branju multiustvarjalca Zdravka Kokanovića - Kokija že vedeli, da si je bolje zaščititi glavo, saj je poleg zadnjega verza v občinstvo priletela njegova knjiga. Skupaj smo slišali več kot 30 nastopajočih in toliko različnih poetik, kolikor je bilo njih. »Poješ svoj glas,« pravi Željko. Po celem dnevu nastopanja je morala pesniška karavana pohiteti na zadnji vlak proti Mariboru. Pred tem so prešteli svoje vrste, da jim tokrat ne bi bilo treba, tako kot lani, zadržati vlaka, ki je moral par minut počakati na izgubljene umetnike. V pozni uri so skisani obrazi potnikov z vlaka sumničavo zrli v veselo družbo, ki jim je zasedla ves vagon. Tokrat jih je bilo še več – ljubljanski pesniki, med njimi Dejan Koban, oče Mladih rim, so štajerski prestolnici vrnili udarec, pridružili so se pesniškemu vlaku in v soboto nastopali v Mariboru.