Pešačil od Triglava do vrha Makedonije

ZAGORJE OB SAVI – Več kot 2000 kilometrov je prehodil, od Triglava do Koraba v Makedoniji, šest parov čevljev je porabil na tej poti, polni vzponov in spustov, mnogo žuljev je dobil, a ultrašportnik Radovan Skubic - Hilarij je neizmerno srečen po tem svojem podvigu. Obiskali smo ga le pet dni po tem, ko se je s poti vrnil v svoj domači kraj Zagorje ob Savi.

Za marsikoga junak, no, za nekatere tudi čudak, ima na naše prvo vprašanje, zakaj to počne, pripravljen zelo dober, celo nekoliko pesniški odgovor: »Neko veselje v življenju vendar moraš imeti. Samo enkrat živiš in fino je, če čim več doživiš. Ne pa, da samo doma čepiš.« Vendar ne gre samo zanj in za njegovo dobro počutje, temveč tudi za poslanstvo. Na tokratnem podvigu je bil zeleni poštar iz Zasavja, ki je s svojo potjo želel opozoriti čim več ljudi, da moramo paziti na našo Zemljo. Predvsem to ga je gnalo naprej, da ni odnehal. Ultrašportnik je namreč otrok narave in zdaj bi ji rad to nekako povrnil: »Pravzaprav sem odraščal v gozdu, saj je morala mama ogromno delati, da nas je lahko preživela. Medtem ko je ona delala, smo se otroci raztepli po gozdu in lahko rečem, da sem se vzgajal pri brezi, hrastu in smreki. Vse te gozdne vile me že ves čas spremljajo in mi pomagajo v življenju, zato imam občutek, da moram naravi vrniti, kar mi je dala.«

Na najvišje vrhove nekdanje Jugoslavije

Kar 50 kilometrov na dan je prehodil, od 10 do 18 ur hoje vsak dan, 36 dni. Z domačega Triglava (2864 m) se je povzpel na hrvaški Sinjal (1831 m), čez bosanski Maglič (2386 m) na črnogorski Bobotov kuk (2523 m), nato na Midjor (2168) v Srbiji in za konec še na Korab (2764 m). Na vsakem vrhu je obesil domačo zagorsko zastavo, na koncu pa odposlal pisma vsem predsednikom vlad teh držav. A ne samo na najvišje vrhove vseh nekdanjih republik nekdanje Jugoslavije, tudi vso vmesno razdaljo je premagoval peš. Imel je izmenjujočo se spremljevalno ekipo, katere stalno jedro sta bila avtodom in voznik. Za to nalogo se je prijavilo več ljudi, pripoveduje, a glavno merilo je bilo znanje hrvaškega in srbskega jezika.

Pozitivno naravnani ljudje, kot je Hilarij, večinoma nimajo slabih izkušenj na svojih poteh in tako je obveljalo tudi tokrat. Izkusil je namreč neizmerno dobroto in gostoljubnost preprostih ljudi, ki živijo v odročnih krajih, na gorskih planotah. »To so čisto drugačni ljudje. Vse bi ti dali in neizmerno so gostoljubni. Kamor koli sem prišel, povsod so me vabili na jagnje, ovčji sir in vse mogoče... Ko sem hotel kaj plačati, so bili skoraj užaljeni. Res pa je, da marsikdo ni čisto dobro razumel, zakaj to počnem, in da so se mnogi čudili, da sem kar peš,« pove Hilarij.

Moral se je metati s ceste

Najnevarnejša plat njegovega podviga ni bila hoja po gorskem svetu, ampak se je najbolj ogroženega počutil na lokalnih cestah. Že na Gorjancih se je moral vreči s ceste, da ga niso zadeli mimovozeči prikoličarji, na podeželju pa je doživljal še neprijetna srečanja s psi. Na tej poti so bili trenutki, ko bi bil raje mrtev kot živ, prizna in pove, da je vsako jutro porabil dve uri, da se je spravil skupaj in začel hoditi kljub o??uljenim in ognojenim nogam ter odpadlim nohtom. Velikokrat si je moral pomagati s protibolečinskimi tabletami, a najpomembnejši sta vedno psihična in fizična pripravljenost. Ja, precej moraš biti psihično močan, da vse to preneseš, a to pri klenem Zasavcu sploh ni problem. »Dejansko nisem star 63 let, ampak dve leti in osem mesecev. Takrat sem imel hudo nesrečo s kolesom in zdravniki so že naredili dve kljukici čez mene. Prepričani so bili, da takih poškodb ne bom preživel. Da sem zelo trpežen, pa je zadnjič ugotovil tudi maser, ki me je dobil v roke po vrnitvi iz Makedonije. Vprašal me je, ali sem sploh prehodil to pot, saj sem imel zelo mehke in prav nič zategnjene mišice.«

Pričakala ga je hrčica, žena pa v hribe

In kako na njegove podvige gleda njegova družina? Ga razumejo in podpirajo ali se mora za vsakega pogajati? Hilarij, ki ima dva odrasla sinova, oba z ženo pa sta upokojena, ima pri tem veliko srečo, saj je žena Ivica tudi sama hribovka in dobro ve, kako pomembna je ljubezen do gora in do narave na splošno za vsakogar. Zato ga niti ne poskuša omejevati, nasprotno, tudi sama se rada poda v gore. Ne gresta vedno skupaj, ker je ona za Hilarija prepočasna, se nasmeje. Ko se je vrnil iz Makedonije, ga tako ni pričakala Ivica, ampak samo Venera, njihova hišna ljubljenka hrčica. Žena je bila namreč s svojo skupino v albanskih gorah, v Prokletijah. »Pridem domov, nikogar ni, le naša hrčica se je kar tresla od sreče, ko sem jo vzel v dlan,« pripoveduje Hilarij o veselem snidenju z Venero.

Sicer pa se s Hilarijem na Novicah zelo dobro poznamo, saj že leta z velikim zanimanjem spremljamo njegove podvige. Med drugim je dvakrat pretekel slovensko planinsko transverzalo, tekel z domačega Kuma na Mont Blanc ter z Geossa na grški Olimp, pa kolesaril 11.000 km od Slovenije do Pekinga in 25.000 km po Sloveniji. Celo za svoj vzdevek, pod katerim ga pozna vsa Slovenija, se lahko zahvali našemu novinarju, ki je pri prvem podvigu ugotovil, da se ime Radovan Skubic nekako dolgočasno sliši in da bi bilo dobro, da bi se spomnila česa bolj zanimivega. Po dolgem tuhtanju sta prišla do Radovanovega krstnega imena in to je nazadnje obveljalo. »So me pa na začetku mnogi zafrkavali, ali je to po prvem človeku, ki je osvojil Mount Everest, Edmundu Hillaryju.«