Pes je moral od hiše, saj še zase nimata

SOLKAN – Človek, ki tako zamenja rodno narečje, kot ga je 35-letna Martina Fabjan, pooseblja dvoje: prvič, da poskuša pozabiti na svoje korenine, in drugič, da se v novem okolju počuti (vsaj) življenja vredno.
Martina Fabjan je rojena Belokranjka, ki jo je splet nesrečnih in tragičnih okoliščin pripeljal na Goriško. Zdaj živi pod Sveto Goro. V hiši, ki je še vedno brez vodovoda. Če že, najde svoj mir vselej v naravi. Zelo ima rada živali. Še do nedavnega je ob njej hodil pes As, a so ga morali oddati. »Saj še zase nimava...«
Človek, kot je Martina, se bo le stežka znebil vse tiste nesnage, s katero so ga obdali drugi, v njenem primeru najbližji. Kar naprej je prisotna ta bojazen, da se bo ves napor, ki ga je medtem vložila, razsul v prah in jo pahnil nazaj na prizorišče njenih strahov, v domačo vas, med vse tiste, ki so jo pretepali, poniževali in obsojali. Zato se bori, da bi se izučena vrtnarka znova vrnila med žive. Med žive pa jo lahko vrne le občutek, da bo uporabna in cenjena. Zaposlena.

Romanca v Ljubljani

S cvetoče češnje njenih sanj si je pred časom eno srečko vendarle izborila. Bilo je pred petimi leti. Bila je v Ljubljani. V Križankah je bil koncert njenega najljubšega glasbenika Oliverja Dragojevića. Dalmatinec je pel in navduševal, Martina pa se je zagledala v enajst let starejšega Masima iz Ozeljana. »Prej mi je pomotoma polil kafe in me je počastil z novim,« se je smejalo Martini.
»Ma, smo malo blodili,« pa se je prisrčno nasmehnil Masimo.
Sredi romantičnega petja se je kmalu rodila romanca. Ta traja še danes. Naslednje leto sta se namreč poročila. »Tako dobrega moža, kot ga imam, bi morala imeti vsaka ženska!« ga je iskreno pohvalila. Masimo, ki v sebi nosi prav tako osebno tragedijo, saj mu je umrl še nerojen otrok, jo ceni in spoštuje, če bi jo lahko še finančno preživljal, bi vse skupaj mejilo na pravljico.
Tako pa se preživljata s pičlimi 290 evri na mesec, od te vsote vsakič odštejeta 130 evrov najemnine. Vselej sta preživela le za las. Zdaj ne zmoreta več.

V začaranem krogu

Martina je bila predlani prek zavoda na usposabljanju za strežnico, bili so nadvse zadovoljni z njo in ji ponudili stalno delovno mesto negovalke, toda le pod pogojem, da se za ta profil izšola. Prvo šolsko leto je uspešno dokončala, nekako ji je uspelo plačevati šolanje, saj je ob študiju služila prek javnih del. »Žal pa sem imela pogodbo le za leto dni in me po tistem niso več potrebovali,« je pripovedovala. »Letos pozimi sem delala še v kuhinji, a mi niso plačevali …« Zmanjkalo ji je denarja. Študija ni mogla več plačevati. Ostalo ji je kup neplačanih položnic. Nastala je seveda nepremostljiva zagata: »Če jih ne poravnam do avgusta, ne bom mogla na zaključni izpit.« In če ne bo pravočasno končala, je delovno mesto ne bo več čakalo.
Zdi se, da se Martina vrti v začaranem krogu nenehnega hrepenenja in pasti, ki ji jih kar naprej nastavlja življenje. »Trudim se po najboljših močeh,« pravi. »Rada bi samo delala,« je zahlipala. In poskušala pozabiti na trpko mladost, ko so jo kar naprej pretepali. Zato si je želela nekoč zbežati. To ji je slednjič uspelo. Zdaj si želi končati šolanje. Za to potrebuje 1200 evrov, o tako visokem znesku pa lahko Martina samo sanja. Drage bralke in bralci Slovenskih novic, ji lahko nemara pomagate vi? »Veste, nikdar nisem prosila, toda to pot moram. Preprosto ne gre več,« je zajokala.