Danes je običajen delovni dan. Pa ni popolnoma tako. Tisti, ki vdano sledijo cerkvenemu koledarju, vedo, da je danes pepelnična sreda. Pokop pusta, ki ga za leto dni položijo v krsto, zraven pa dionizično razpoloženo ljudstvo zganja norčije in po tednu dni tudi konča pijanke, je tudi začetek samoočiščevanja. Dan, ko na mizi ne sme biti mesa in preostalih dobrot, ki niso nujne za telesni obstanek. Vsem, ki jih je emšo do tega dne brcnil čez prag polnoletnosti in še niso dopolnili 60 jeseni, je ukazana rigorozna vzdržnost. To ne bo nikakršen napor za skoraj 120.000 posameznikov, če že ne špekuliramo o njihovih odvisnih sopotnikih in potomcih, ki so meso in sladkobne pregrehe zaradi izgube dela najprej črtali z jedilnika.
Pokora in spreobrnjenje
Ta dan se tudi simbolično posujemo s pepelom, se pripravimo na pokoro in spreobrnjenje. Če bi hoteli zdrgniti vse grehe, bi nemara v oazi kaosa celo zmanjkalo pepela. Za grešnico Hildo pa njej podobne tiče bi marsikdo sam pripravil kup saj, še prej pa bi jih trešnil na gorečo grmado. Saj drugega zadoščenja za vse osmoljence najbrž ni pričakovati. Z lopatami bi morali metati pepel v naše vrle predstavnike ljudstva, ki so nam, brezbrižno in brezvestno, ukradli najmanj polčetrti milijon in z njim redili prisklednike in štajersko gradbeno mafijo, ki se je prihulila k velenepomembnemu športnemu kiksu stoletja, kvazieminentnim študentskim igram.
Za nameček ti na sam Gospodov dan pride na večerjo alma mater afer, superženska in botra politikantskih odločitev. S katarzično oddajo na nacionalkinem kanalu se je ob izdatni pomoči sočutne kuharice Anje promovirala in povzdignila v devištvo, ki pritiče zgolj in samo božji materi, eks policijska ministrica Katarina Kresal. Nebuloz, ki so bruhale iz grla vidno pretresene voditeljice – vseh oh, ah, joj, groza, mafija –, ne gre preštevati, sočutni in žensko zaupljivi pogovor s politično mrtvakinjo, kot jo je okarakterizirala, pa je vrhunec moralne sprevrženosti in poneumljanja, ki si ga je bojda v prime timu razvedrilnega časa privoščil javni (!) zavod. Katarina kot Brechtova mati korajža in moderni ideal Slovenke, ki ji cankarjanska nesebična mati, žuljavih rok in s kopico otrok pod spodrecanim krilom, poštena ženska zemlje, svetobolja in nedolžnega hrepenenja, ne seže do petnih žil.
Za tole plačujemo RTV-naročnino? Ah, za pusta je, kakopak, dovoljeno vse! Danes bi nam le metali pepel v oči.
