BOROVNICA – Morda je tam še najzanimivejši potok Ohonica. Prek dolomitnih pregrad se spusti s kraške planote Menišija in pri tem tvori Pekel pri Borovnici, sotesko, polno slapov. Do gostišča v zatrepu doline se pripeljemo brez posebnih težav. Takoj ob parkirišču najdemo obnovljen mlin in na drevesnem deblu izrezljanega hudiča s stiliziranim zemljevidom soteske. V nadaljevanju pa se svet popolnoma spremeni. Zložna pot postane bistveno bolj zahtevna. To je prav posebno pomembno po obilnih padavinah, ko se lahko spremeni v neprijetno in nevarno drsalnico. Po manjšem mostiču prečkamo potok na desno stran. Na levi se dvignemo mimo prvega slapu, ki v treh pramenih pada preko štiri metre visoke stene. Pot postane še bolj strma in potok prečka na levo. Za skalno steno se pokaže šestnajst metrov visok slap, ki pada v globoko zajedo.
Zdaj pa se začne čisto zares
Skozi sotesko Ohonice je speljana turistična pot, a ta ni kar tako. Po strmih lestvah se lahko povzpnemo nad drugi slap. Takoj nad njim najdemo še enega. Ta je še mogočnejši in pada 22 metrov v globino v manjši tolmun. Nadaljevanje poti zahteva vso našo pozornost. Po mogočni enojni lestvi se dvignemo nad ustje slapu. Vsepovsod je polno klinov in skob in zato je pot – sicer izpostavljena – sorazmerno varna. Globoko pod nami vidimo še en slap. Gre za lehnjakovo slapišče, ki se v več curkih razliva po strmem pobočju.
V nadaljevanju postane pot zelo samotna
Soteska teče točno od juga proti severu. Vanjo le redkokdaj posije sonce. Vsepovsod je polno vlage in sem in tja se vlečejo meglice. Človek kar sam pride na misel, da bi lahko srečal tudi medveda. Kar sploh ni tako iz trte izvito, saj smo prav v osrčju njegovega življenjskega območja. No, misel je pač nekako treba potisniti na stran in nadaljevati. Pot spet zavije na desno in nas pripelje pod četrti slap. Voda je v tisočletjih v ustje izdolbla že mogočno zarezo. Navkljub temu je četrti slap visok 17 metrov. Zame je ta daleč najlepši. Voda Ohonice namreč ne pada v tolmun, ampak na mogočno skalo ob vznožju. Ob tem se šumenja vode sploh ne sliši več, ampak je vse skupaj podobno nenavadnemu pokljanju.
Četrti slap obidemo po desni in skozi pravo divjino po petnajstih minutah pridemo do končnega, petega slapu. Ta je drugačen. Dolomitne plošče ležijo postrani. Voda se zajeda v zajedo med ploščami in preko nagnjenih plošč pada v obsežen tolmun. Na naši skrajni desni se tudi tu tvorijo lehnjakovi pragovi.
A pot po borovniškem Peklu vodi še naprej
Po manjšem stopnišču se dvignemo nad ustje slapu. Tu se pot končno izravna. Vodi še naprej na Pokojišče na Menišiji. Nekdaj so planino upravljali menih iz samostana v Bistri. Tedaj je bilo to območje travnikov in manjših gozdov. S kmetijstvom so na planoti že pred desetletji bolj ali manj opravili in travniki so se spet zarasli v neskončni gozd. Tako nam preostane le še vrnitev. Za pot skozi sotesko in nazaj potrebujemo skoraj dve nadvse koristni uri. Ugotovimo namreč, da Pekel ni le vroč, poln dima in ognja, ampak tudi čudovita soteska, polna slapov in številnih visokogorskih rastlin, ki zaradi tamkajšnjega specifičnega podnebja rastejo tudi na sorazmerno nizki nadmorski višini.
