Inferno režiserja Vinka Möderndorferja je najbolj črn film, kar smo jih posneli Slovenci, prvi in edini, ki se ukvarja s krizo, je zapisala filmska kritika.
Glavnemu junaku, no, luzerju, kot mu pravi sosed, se podre svet. Nič več, nič manj – vse mu gre po zlu, pristane v peklu. Mare izgubi službo (po svoji krivdi), nove ne najde. Ker z brezposelno ženo ne moreta več plačevati računov, mladi družini izklopijo elektriko, vodo, ogrevanje. Otroka ne smeta več v vrtec, med deložacijo iz stanovanja pa se Sonja, ki je pred tem za drobiž prodala ljubezen šoferju, polije z bencinom in zažge. Po njeni smrti Maretovega še edinega prijatelja, vodjo sindikata, povozi kamion, potem ko ga napijejo delodajalčeve gorile. Otroka mora dati v rejo, za službo gre pred tajkunom na kolena, a ta ga še zadnjič poniža. Njegova ledvica, ugotovi kirurg na operacijski mizi, ni uporabna za donacijo. Z načetim organom vred ga zašijejo nazaj in tudi novci trgovca z organi splavajo po vodi. Vsa groza tega sveta na kupu, pri nas – je to mogoče? Je v Sloveniji res tako hudo? je ob premieri vprašala novinarka glavnega igralca Marka Mandića.
Mar ni? Mar ne slišimo vsak dan o deložacijah, nategih, čudnih samomorih, prodanih sindikalistih, tajkunih, ki izčrpavajo podjetja, in tajkunih, ki so na Dobu? Mar prodajalka revije brezdomcev nima novega obraza?
Kaj v Infernu po vsem naredi glavni igralec? Življenja si ne vzame (ker so mu ga itak že vzeli): pred parlamentom pograbi granitno kocko. Išče vzrok in tarčo svoje mizerije, svojega obupnega gneva, najde pa le nadzorno kamero. Zaluča, vendar zgreši in po nesreči zadene v glavo nedolžnega policista, ki obleži v mlaki krvi...
Inferno je komisija na festivalu slovenskega filma prezrla. Morda je prečrn, vsekakor se ne dobrika nikomur. Doseže pa, da se gledalec po tesnobno zaprtem koncu vpraša, ker zdaj že ve, da Inferno obstaja, da tak pekel obstaja, da obstaja tukaj in sedaj: zakaj ne pomagam? Se lahko zgodi tudi meni? In če se, kaj bi sam naredil v peklu?
