LJUTOMER – Za mlada zaljubljenca, pa tudi za že dolgo poročena moža in ženo, če vztrajata v dobrem in slabem, ljudje občudujoče pravijo, da ju greje ljubezen. Reklo velja tudi za 56-letno Vero in leto dni mlajšega Antona Horvata iz prleške metropole. Le da njiju ne le v prenesem, romantičnem smislu, marveč kar dobesedno. Peč imata, kurita pa ne. Ko se skozi stene in šipe mraz pregrize v stanovanje, ju grejeta le toplota telesa in pa sopara iz lonca, če Vera ravno kuha obed na plinskem delu štedilnika.
Sanje malega človeka
Vero spremlja trinajstica. Še z dekliškim priimkom Bakan je odraščala v Murščaku 13, zdaj s Tončkom, kot prijazno kliče Antona, živita v skromnem pritličnem stanovanju na Prešernovi 13 v Ljutomeru. Trinajstice ne jemljeta kot zlovešče znamenje. Streho nad glavo imata, ko ju le zeblo ne bi – pa bi jima bile sanje izpolnjene.
Vera že od malega vadi skromnost: »Doma smo bili grozno revni. Pet otrok nas je bilo. Atek je hodil delat na državno posestvo, mama pa je hodila delat od kmeta do kmeta, da smo lažje preživeli.«
Svoje hiše Verini starši niso imeli nikoli, živeli so v najemu in na tesnem: »Niti učiti se nisem mogla, kot bi se morala. Sedem let osnovne šole sem končala pri Kapeli. Enkrat sem zaostala, zato je nisem dopolnila. Potem sem šla od kmeta do kmeta, služila kot poljska delavka, tudi kuhala in prala.«
V Murščaku je spoznala Tončka: »Ko je k enemu kmetu hodil delat po službi. On je sicer iz Ljutomera, zaposlen je bil na krajevni skupnosti. Kosil je in skrbel za okolico v celem mestu.«
Skupaj sta že 34 let: »Sedemkrat sva se selila, iz enega v drug podnajem. Pred osmimi leti sva dobila to stanovanje, takrat je bilo še občinsko, pred tremi leti so ga vrnili dedičem.«
Trem v Avstriji živečim denacionalizacijskim upravičencem, ki so zdajšnji najemodajalci. V najemni pogodbi piše, da lastnike Edeltrand, Haralda in Eriko zastopa mariborski odvetnik Samo Kolnik. Stanovanje, ki ga najemata Horvatova, meri 26,33 m2, od tega spalnica 10,65 m2, kuhinja 9,78 m2, kopalnica s straniščem 3 m2 in kletni prostor 2,90 m2. Zanj plačujeta 100 evrov mesečne najemnine.
Polna gajba breskev
Tonček – pomanjševalnica mu pristaja tudi zato, ker je telesno tako droban – je na bolniški od junija 2013. Pri zasebniku je plastificiral izdelke iz aluminija ali železa, včasih je sodeloval pri zemeljskih izkopavanjih. Pred tem je delal kot pomočnik v zidarstvu, transportni delavec, progovni na železnici... Na mesec prejema 505 evrov bolniške.
Vera ne dobi nič: »Leta 1978, devetnajst sem jih štela, sem delala pri kmetu, ko sem na lestvi čistila okno. Podrsnila se mi je, z rokama sem se oprla na šipo, ta se je zlomila, in se po obeh rokah sem se porezala do kosti. Tri mesece sem ostala v ljubljanskem UKC.«
Zaviha rokave, pokaže brazgotine: »Žile imam povezane s plastiko, sicer bi bili roki mrtvi. Nič težkega ne smem dvigati. Čeprav mi prste vleče skupaj, pa lahko vsaj kuham in perem. Ne morem pa s takimi rokami dobiti zaposlitve.«
Po zakonodaji ji ob poškodbi ni pripadalo nič: »Ker ob nesreči nisem bila zaposlena, invalidske pokojnine nisem mogla dobiti.«
Ali je torej odvisna od moževe dobre volje, se nam izvije. Vera pritrdi in doda: »Skupaj sva 34 let, od tega 30 let na koruzi. Avgusta bo štiri leta, kar sva poročena.«
Čeprav skromno, živita v zgledni slogi: »V težavah drug drugemu pomagava, da lažje živiva. Bog naju je tako spravil skupaj, da se kar razumeva. Drug drugemu pomagava, se v stiskah potolaživa. Sva že od malega navajena, da se siromaško preživljava. Če le bo zdravje, bo nekako šlo.«
Njuno ljubezen odseva še mali cvetlični vrt pod oknom: »Gredica, premajhna, da bi bila še za zelenjavo, zadostuje le za rožice. Sem pa pred leti posadila breskovo koščico, lani je prvič obrodila. Za celo gajbo sadežev sva imela!«
Televizijska
pozaba kot zdravilo
Tonček dneve zaradi ostrih bolečin v hrbtenici večinoma preleži, Vera pripravi hrano in pospravi: »Ostalo gledava televizijo. Čas nama tako hitro teče, da pozabiva na težave.«
Začnejo se že pri hrani: »Pomagata nama Rdeči križ in Karitas. Tudi obleke in obutev si greva iskat tja.«
Stroški jima poleg najemnine poberejo še: »Štirideset evrov za kabelsko televizijo, 60 za dodatno zavarovanje obeh, 12 evrov RTV-naročnina, 25 evrov vodarina in smetarina, hišni telefon 27 evrov. Elektrike je bilo ta mesec 80 evrov. Ogrevalne klima naprave, ki sem jo kupila v trgovini z belo tehniko za 25 evrov, ne morem uporabljati. Toka porabi, da števec kar leti. Nekoč, ko še nisem slutila, koliko požre, sem plačala kar 160 evrov elektrike. Ne upam si je prižgati, le v hudem mrazu. Sicer grejem od sopare, ko kuham na kombiniranem plinskem štedilniku.«
Soseda jima je novembra, ko se je odselila, podarila peč na kurilno olje: »Ona ga je pokurila deset litrov na dan, midva bi za to stanovanje menda prišla skozi že s petimi na dan. Sama bi ga pripeljala v posodi na samokolnici, črpalka je čisto blizu, toliko še zmorem. Če bi le denar imela.«
Vsako stanovanje na Prešernovi 13 kuri po svoje, večinoma so večja in kurijo na drva. Dimnike počisti dimnikar za vse, tudi za Horvatova, kar ju spet nekaj stane, čeprav ga ne moreta uporabljati.
Poleg že naštetih stroškov odplačujeta še sto evrov posojila, ki sta ga najela, da sta si uredila kopalnico. Tako da jima od Tončkovih 500 evrov po plačilu položnic res preostane le nekaj desetakov. Kaj malega kupita za pod zob, pa jih že nič več. Za kurilno olje sama nikakor ne zbereta. Trepetata le, kako bosta preživela, če temperature padejo globlje pod ničlo. Pomagajmo jima, da lahko vsaj takrat zakurita peč, da ju bo grela in bo tudi njima prijetno toplo.
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Horvatovima, Veri in Antonu, iz Ljutomera, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom Za Horvatova, sklicna številka 7150. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.
