LJUBLJANA – Ko se je nekdanji finančni minister Janševe vlade, ugledni slovenski ekonomist Janez Šušteršič, pred dnevi vendarle odločil, da ne bo več vztrajal v vrstah Državljanske liste (DL), ki jo vodi Gregor Virant – spomnimo: že takrat, ko se je 13 članov sveta stranke od 22 odločilo za vstop v vlado Alenke Bratušek (šest jih je glasovalo proti, trije pa so se vzdržali), je on protestno odstopil s položaja predsednika stranke –, s tem ni mogel nikogar več šokirati, saj so se prav vsi opazovalci premikov na političnem prizorišču že nekaj časa čudili, kako to, da še vedno ni storil takšnega koraka. Niti s svojo lapidarno pretvezo, češ da odhaja potem, ko so tudi poslanci DL v državnem zboru glasovali za dvig obeh stopenj davka na dodano vrednost (DDV), očitno ni mogel več slovenske javnosti ne očarati ne preslepiti. Če mu je s svojo odločitvijo sploh uspelo kar koli dokazati, mu je uspelo kvečjemu to, da je izjemno naiven za umetnostno drsanje po slovenskem političnem parketu.
Nova Šušteršič-Turk-Lahovnikova stranka je le špekulacija
Precej bolj verjetno od povsem za lase privlečene špekulacije, da bo zdaj Šušteršič najbrž skupaj z Žigom Turkom in Matejem Lahovnikom poskušal ustanoviti novo politično stranko, je nekaj drugega: da se bodo nekateri, ki so svojčas nehali sodelovati z DL predvsem zato, ker jih je (z)motilo to, da Šušteršič vztrajno zavrača sprevrženo, koruptivno, preračunljivo, pohlepno (grabežljivo) strankarsko logiko. Ker smo dobili prav iz DL namig, da se bo bržda tudi nekdanji poslanec in prometni minister Marko Pavliha zdaj pripravljen znova vrniti v strankarsko politiko, smo ga poklicali. Takole nam je zagotovil: »Izkušnja z DL je zame pomenila dokončno razočaranje nad slovensko strankarsko politiko. Ne, strankarska politika me sploh več ne zanima, je nekaj preživetega. Sem pa pripravljen pomagati in tudi pomagam civilni družbi oziroma jo podpiram.«
Da je bil njegov izstop nekako samoumeven oziroma pričakovan, sta se strinjala vodja poslanske skupine Rihard Braniselj in tudi pravosodni minister Senko Pličanič. No, če je Pličanič dejal, da imamo v naši državi žal premalo sposobnih ljudi, da bi si lahko privoščili njihov umik iz politike, je bil nekdanji policist Braniselj sarkastičen, saj je poudaril, da v politiki potrebujemo posameznike, ki so pripravljeni delovati konstruktivno, ter da nobena stranka ali koalicija ne more nobenemu svojemu članu uresničiti vseh njegovih želja: »Tudi v prejšnji vladi smo bili marsikdaj primorani podpreti nekatere za nas nesprejemljive zakone, vendar smo to storili s stisnjenimi zobmi.«
Kako je že Virant opravičil odločitev svoje (večinske) frakcije v vrstah Državljanke liste, da bo podpirala (ne)etičnost politiko, ki jo pooseblja Zoran Janković? »Mi vstopamo v vlado s stranko, ki je ne bo vodil Zoran Janković, ampak jo bo vodila mlada, dobronamerna in s korupcijo povsem neobremenjena premierka Alenka Bratušek.«
Ne samo da Šušteršič ni bil edini v organih oziroma vodstvu DL, ki je taki Virantovi argumentaciji ugovarjal, drugi, denimo nekdanji programski tajnik stranke Tomaž Štih, so bili celo konsistentnejši v svojem nasprotovanju vstopu v že drugo koalicijo v dveh letih, saj niso toliko taktizirali, marveč so si že prej upali odstopiti in izstopiti.