Politiki si letos ne bodo mogli kar takoj privoščiti običajnih poletnih počitnic, volivce morajo še prepričati, zakaj bi jih volili. Še najlažje je verjetno Janši, z odhodom na Dob – verjamem, da bo o tamkajšnjem bivanju napisal nove Premike – mu je predvolilna kampanja jako olajšana, njegovi politični nasprotniki pa se morajo toliko bolj potiti na televizijskih soočenjih. In ta so resnična parada nečimrnosti – iz glave mi ne gre vehementna Alenka Bratušek, ki se je hvalila, da je imela v trenutku, ko je bila Slovenija nad prepadom, več jajc od vseh svojih kolegov skupaj, ni pa hotela priznati, da je požar le zmanjšala v trdovratno in nič manj škodljivo tlenje ter ga še zdaleč ni pogasila –, velikih obljub, pronicljivih ocen polpreteklih dejanj, kot je prodaja Mercatorja, medsebojnih obdolževanj, cinizma in metanja peska v oči. Med novimi obrazi bo parlamentarni prag prestopil samo Miro Cerar. Pa tudi to ne vem, če bo kaj bistveno novega, razen seveda, če njegova stranka in SDS ne bosta mogla drug brez drugega.
V elitni slovenski politiki še vedno pogrešam manifestacijo karizme v njeni aristotelovski biti. Prepričati volivce z močnimi argumenti, v njih prebuditi čustva, vse to pa doseči s svojo moralno kredibilnostjo! Pathos, logos, ethos. Predvsem kredibilnost, etična čistost! Čeprav je politika kurba, vendar verjamem, da obstajajo politiki, ki so pokončni, nepodkupljivi, častni. Mogoče v Nemčiji. Ali na Švedskem, zaradi mene v Burkina Fasu.
V tej državi pa ne vidim niti enega takšnega.
Pred mano so še ene volitve, na katerih bom obkrožil kandidata, ki bi po mojem naredil še najmanj škode. Res me zanima, ali bom kdaj dočakal volitve, na katerih bom ves neučakan že takoj zjutraj, po kavi, glasoval za svojega favorita, ki me bo res prepričal. Z argumenti, da se razumemo, ne z manipulacijo.
Nepredstavljivo lepo pa bi bilo, ko bi potem tale favorit dejansko zmagal in svoje obljube uresničil.
Ampak saj kaj takega ne more biti res. Ne v Sloveniji.
