Enainštiridesetletni pater Bogdan Knavs je z odkrito besedo o nekaterih občutljivih zadevah pritegnil pozornost širše javnosti predvsem v času, ko je bil gvardijan samostana na Sveti gori nad Solkanom. S svojim pogumom je požel tudi nekaj negodovanja in nasprotovanja. Najbrž gre tu iskati razlog, da so ga predstojniki po samo treh letih vrnili v ljubljansko župnijo sv. Frančiška Asiškega. Pogovorno je med ljudmi poznana kot Plečnikova cerkev v Šiški.
Za gluhe in naglušne
V Šiški je Bogdan služboval že med letoma 1998 in 2010. Med rednimi udeleženci maš in spremljevalci patrovega dela je bila tudi vdova Zofija, ki je stanovala čez Drenikovo.
V šišenskem samostanu je deloval tudi pater Jakob Bijol, ki se je posvečal gluhim in naglušnim ter zanje ustanovil versko središče. Morda je bil zanje še posebno dojemljiv, ker je imel gluhe brata in nečaka. Mladi pater Bogdan se je čutil dolžnega, da za te ljudi kaj naredi, kot pravi: »Saj je Jezus prišel na svet za vsakega človeka.«
Prav na Jakobov god, 25. julija 2000, je patra Jakoba zadela možganska kap, naslednje leto je umrl. Pater Bogdan je nadaljeval njegovo delo, tako da je zagnal revijo Odpri se! in dokončal učbenik Spoznavajmo vero, namenjen verouku gluhih otrok, ki ga je začel pisati že Jakob. Za gluhe in naglušne je pripravil tudi slovar religioznih izrazov, za otroke iz socialno ogroženih družin pa vsakoletne tabore. Škofovska konferenca je patra Bogdana dvakrat, v letih 2004 in 2007, uradno imenovala za koordinatorja pastorale za gluhe in naglušne. Po njegovem odhodu na Sveto goro delo z gluhimi in naglušnimi nadaljujeta škofijski duhovnik Edi Strouhal ter redovnica Helena Eržen.
Bogdan o pokojni Zofiji pravi: »Med prvim bivanjem v ljubljanski Šiški sem spoznal precej dobrih ljudi, med njimi tudi to vdovo brez otrok. Svojcev, ki bi jo vsaj kdaj obiskali ter ji v težkih trenutkih pomagali, ni imela, zaradi česar si je v jeseni življenja novo družino našla med mnogo župljani, seveda tudi med patri, ki smo bili v tistem času v Šiški. Gospa je pred smrtjo želela storiti čim več dobrega, predvsem pa je bila njena želja vse imetje zapustiti revnim in ubogim ter jim s tem vsaj v skromnem delu pomagati pri premagovanju vsakodnevnih tegob in težav. Iz navedenega razloga je pred odvetnikom in pričami v oporoki izjavila svojo poslednjo voljo, s čimer je meni kot osebi, ki ji je zaupala in za katero je vedela, da bo njena volja spoštovana ter da bodo njeno imetje resnično dobili ubogi, naložila, da njeno zapuščino (stanovanje v velikosti 39 kvadratnih metrov ter prihranke v znesku 20.000 evrov) po njeni smrti namenim v dober namen, za male ljudi.«
Neodobravanje sorodnikov
Vdovina odločitev je koga tudi zmotila, pove pater. »To njeno dejanje jemljem kot priznanje svojemu delu v korist vseh ljudi. Žal je plemenito ravnanje po njeni smrti naletelo tudi na neodobravanje njenih še živečih sorodnikov in so se že pred zapuščinsko razpravo pojavila nekatera pisanja, katerih namen je bil diskreditirati mene kot dediča. Čeprav mi je bilo takrat svetovano, naj s pravnimi sredstvi preprečim blatenje svojega dobrega imena, tega nisem storil iz preprostega razloga, ker ne verjamem v reševanje konfliktov na ta način. Na zapuščinski razpravi po pokojni je nato njen polbrat oporoko priznal oziroma se je s pisno izjavo odpovedal dedovanju, njena sestra pa ne, vendar je pristojno sodišče pristnost in veljavnost oporoke pravnomočno potrdilo.«
Pater Bogdan je najprej izplačal volilo, ki ga je gospa vključila v oporoko, ter plačal odmerjeni davek, stanovanje pa začel prodajati: »Po prejemu kupnine sem del, s katerim lahko po redovnih pravilih razpolagam, razdelil gluhim, naglušnim in gluhoslepim. Za preostali del pa sem vodstvo slovenske frančiškanske province obvestil, da ga bom razdelil, kot je želela zdaj že pokojna vdova.«
Zgledna plemenitost
Ob poudarkih, ki jih najdete na patrovem profilu na facebooku, dodaja: »Prav ta vdova dokazuje, da so na svetu še plemeniti ljudje, ki jim brez velikih besed lahko sledimo. Pravim si: pustimo, da v nas zmaga osnovno poštenje, in svet bo drugačen! In zato me, kljub resnim poskusom diskreditacije, to ne bo ustavilo na poti, na kateri si bom še naprej prizadeval za male ljudi, ne glede na to, ali so verni, drugače verni ali neverni.«
Od iztrženih 67.700 evrov za stanovanje in prištetih 20.194 evrov pokojničinih prihrankov je pater plačal: »Za prodajo stanovanja 1426 evrov davka. Po koncu zapuščinske razprave sem izplačal volilo v znesku 10.000 evrov in davek na celotno dediščino v znesku 12.503 evrov ter 639 evrov sodniške takse. Za delitev je torej ostalo 63.326 evrov.«
Najprej jih je razdelil gluhim, naglušnim in gluhoslepim, preostalo pa: »Glede na potrebe, ki sem jih zaznaval, od gasilcev po ujmi prek posameznikov v hudih stiskah do poplavljencev v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Junija lani je bilo na računu še 9026 evrov. V naslednjih mesecih sem razdelil vse do zadnjega za konkretne namene, tudi take, za katere so zbirali denar v okviru organizacij, kot so Rdeči križ, Karitas, Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, slovensko društvo Hospic, fundacija Vrabček upanja, Beli obroč Slovenije, Človekoljubno dobrodelno društvo Up Jesenice, Zavod Navihani polhki, društvo proti mučenju živali, ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja in še mnogi, pri čemer gre izpostaviti, da vedno za konkretno določeno osebo oziroma namen.«
Solze ganotja
»Mnogi so se ob novici o prejemu donacije iskreno razveselili, ob ganjenosti ni manjkalo niti solz sreče. S tem je bilo moje veselje popolno, verjamem pa, da enako tudi veselje gospe, ki mi je zaupala to pomembno nalogo. Ne dvomim, da iz nebes vse lepo spremlja in je vesela, da je šel denar ljudem, ki so pomoč potrebovali. Hvala tudi vsem prijateljem za spremljanje in podporo v mojem poslanstvu,« povzame pater Bogdan.
Tihi dom na Sveti gori
Vdova Zofija, ki je bila po rodu iz Posočja, ni naročila, a je patru dala vedeti, da bi svoj zadnji dom rada imela na Sveti gori. Tiho hrepenenje ji je Bogdan izpolnil, je pa tudi poskrbel, da ob njej počivajo zemeljski ostanki njenega moža.
