Srce je edino, kar šteje, pravi eden najbolj priljubljenih slovenskih duhovnikov – pater Bogdan Knavs. Pri njem, zapisanem redu frančiškanov, šteje tudi vest. Zaradi te se je lani oglasil s pismom, pravzaprav dvema, namenjenima Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, v katerih je pozval, naj se krivci za finančni zlom mariborske nadškofije oglasijo – z imenom in priimkom –, priznajo krivdo, sprejmejo posledice, se opravičijo in tako pokažejo vsaj kanček dostojanstva. »V Cerkvi sta greh in krivda nekaj osebnega,« pravi. Oglasil se je znova, ko je Vatikan iz domovine izgnal nadškofa Alojzija Urana. V bran ga vzemite, se je zavzel pater Knavs, človek pokončne drže – ne glede na morebitne posledice. Boga ljubi in mu je predan, pravila in odredbe spoštuje, takšno je vodilo frančiškanov, a ne, kadar so ta zoper njegovo vest. In srce.
Nejevoljni predstojniki
»Kjer koli že bom, bom ostal to, kar sem, in bom spregovoril, če bom čutil, da je tako prav,« je rekel, potem ko so ga cerkvene oblasti premestile po treh letih službovanja na Sveti Gori. Pravzaprav odstranile, za kazen, ker govori, ko naj bi molčal, ubogal ter pohlevno in v tišini molil, so prepričani številni, ki so na facebooku celo ustanovili skupino v patrovo podporo. Cerkveni vrh trdi, da ne gre za kazensko premestitev, pater Knavs pa svojo usodo kot po navadi sprejema z nasmehom. Dobre ljudi bom našel povsod, pa naj bo to na Antarktiki, v Gvatemali ali Šiški, tja je namreč zdaj poslan, je komentiral.
Vendarle pa je žalosten, ko mora oditi s Primorskega, od tistih dobrih in odprtih ljudi, ki so ga tako lepo sprejeli medse. Dal jim je veliko, rad bi jim še več, a kaj, ko nekatere stvari niso v njegovi moči. »Cerkveni predstojniki hočejo uveljaviti ne dobroto in usmiljenje, ampak samo svojo voljo in svojo moč. Upam, da bo Nebeški Oče z njimi bolj usmiljen kot so oni usmiljeni,« je zapisal na facebooku.
Trikrat so mu menjali kri
O usmiljenosti, ki je je bil deležen, tiste največje, ima pravzaprav veliko povedati. Dečku, sicer doma z Gorenjskega, a rojenemu leta 1973 v mariborski porodnišnici, kjer je bilo takrat največ znanja, so napovedali, da bo umrl, če pa to ne, bo ostal invalid. »No, malo čuden sem najbrž res,« se smeji pater, ko pripoveduje o tem. Zaradi neujemanja krvi njegovih staršev je njegovo življenje zares viselo na nitki, trikrat so mu morali zamenjati kri, a je preživel. In bil presenetljivo čvrst fant, pravi. Še bolj čvrst kot telo je seveda njegov duh. Da bo šel med duhovnike in bo lahko tako Bog »kakšno dobro stvar po meni naredil«, je čutil in vedel od mladih nog. Po osnovni šoli je šel v malo semenišče v Kamnik, leta 1992 vstopil v red frančiškanov na Sveti Gori, se po prvih zaobljubah preselil v samostan ob ljubljanskem Tromostovju, leta 1999 diplomiral na teološki fakulteti, 2000. je bil posvečen v duhovnika. Službo duhovnika je začel v župniji Šiška, prav v tisti, v katero se zdaj vrača s Svete Gore.
V Šiški so sledi, ki jih je v tistih 12 letih pustil pater Knavs, še vedno žive. Predvsem glede dela z gluhimi in naglušnimi, kar je tedaj prevzel od pokojnega Jakoba Bijola. Zato vrnitev v Šiško boli malo manj, kot bi sicer. Boli pa vendarle. Na Sveti Gori ga bodo pogrešali prav toliko kot on njih. Pogrešali bodo njegov smisel za humor, »tega imam po žal že pokojnem očetu,« pravi. Pa strast, s katero je igral nogomet in hokej v dvorani. Ta je njegova ljubezen, kot Gorenjec je z vsem srcem vedno navijal za Jesenice, ampak žal železarjem niti njegov blagoslov ni pomagal. Marsikaterega športnika je gostil na Sveti Gori, rad poklepetal z nekdanjimi partizani ... in vsem dobrohotno postregel z žganjem z zelišči, s svetogorsko pokoro, katere recept je še vedno skrbno varovana skrivnost tamkajšnjih patrov. Njegova vrata so odprta, tako kot je odprto njegovo srce. »Vsi smo božji otroci in ne morem biti jaz več vreden kot kdo drug.«
Na Sveti Gori je kljub dokaj kratkemu službovanju pustil globoke sledi. V srcih in duhu ljudi, pa seveda tudi takšne bolj otipljive, kot so obnovljeni zidovi, strehe, kanalizacija … Marsikatera njegova želja za zdaj ostaja neizpolnjena. Tista o solidarnostnem skladu, s katerim bi vsaj malo pomagali prizadetim zaradi malverzacij mariborske nadškofije, na primer. On bi vanj, saj frančiškani nimajo osebnega premoženja, dal stanovanje, ki mu ga je zapustila neka vdova. Na patra so se zaradi tega spravili z anonimnimi obtožbami o okoriščanju, kar ga je prizadelo, ne pa zlomilo. Njegova vera v Očeta tam zgoraj in širjenje dobrega v njegovem imenu tu spodaj je neomajna. Zaobljubljen in zavezan pokorščini, vendar ne na račun svoje vesti. Zato bo, kadar bo treba, še naprej glas poštenih katoliških ljudi. Pa čeprav ga nejevoljne cerkvene oblasti morda nekoč preselijo na Antarktiko.
Pet vprašanj za Bogdana Knavsa Vaša najizrazitejša značajska lastnost? Da se znam pošaliti iz samega sebe. S kom bi si želeli preživeti dan? S tistim, ki bo potegnil našo Slovenijo iz zosa. Vaša največja razvada? Igranje dvoranskega hokeja in druženje po tekmi. Vaša najljubša knjiga? Ker sem Gorenjec, že komaj čakam, da mi kdo podari knjigo o novem papežu. Vaša najljubša jed? Mamino kosilo, ki je še vedno najboljše. |