Pastir Marjan vsako jutro prešteje do 102

DAVČA – Približno pol pašne sezone, ki jo letos prvič preživlja v pastirski koči na planini Porezen, je že za brkatim pastirjem. Svojčas je delal v tovarni Eta Cerkno, zdaj uživa upokojenska leta, poletja pa najraje preživlja v vlogi pastirja. »V preteklosti sem dve leti pasel na sosednji planini, na Otavniku, nato pa sem pastirsko delo opustil. A kaj kmalu sem ugotovil, da mi brez planine nekaj manjka, zato sem se letos znova odločil, da poletje preživim kot pastir,« pred pastirsko kočo, postavljeno na 1319 nadmorskih metrih višine, vedrega obraza razloži Marjan Trpin iz Raven pri Cerknem. Sredi tedna se odpravi v dolino po zelenjavo in druge nujne potrebščine, večino poletnih dni, nanizanih od junija do septembra, pa preživlja v samoti. No, nič kaj samotno ni ob pastirski koči na Poreznu ob koncih tedna, ko se pastirju Marjanu pridruži žena Marija, ki poskrbi, da lačne pohodnike pričakajo žganci z obveznim kislim mlekom. Ker krav molznic na Poreznu ni, je treba mleko pripeljati do pastirskega stanu iz doline, kar zna biti po vijugasti, ozki in strmi cesti, ponekod prevešeni v kolovoz, kar precej težavno, sploh če je teren razmočen.

Včasih tudi medved

Na Poreznu, ki se dviga nad Davčo, brzčas najbolj razpotegnjeno slovensko vasjo, pastir Marjan vsak dan vestno prešteje do 102. Toliko živali se na tukajšnjih travnikih, gosto posutih z zdravilnimi gorskimi rožicami, to poletje pase pod okriljem Pašne skupnosti Porezen. Ura ni pastirjev gospodar, a kljub temu imajo Marjanovi dnevi utečen ritem: »Okoli šestih se zbudim. Po zajtrku in obvezni kavici vzamem v roke palico in sol ter grem na obhod. Kolikor lahko, preštejem živali, poskrbim, da imajo vodo, in pogledam, da ni katera od njih poškodovana, saj v gorskem svetu krava kaj lahko nerodno stopi in si zvije nogo.« V preteklosti se je že znalo zgoditi, da je po pašnikih na Poreznu hlačal medved. »A trenutno ga ni tukaj in naj tako kar ostane,« upa pastir Marjan in pove, da se po jutranjem obhodu vrne do koče, kjer si pripravi južino. Popoldne za seboj pusti še na en obhod, saj se sprehodi ali do vrha Porezna, ki je od pastirske koče oddaljen kakih 45 minut, spotoma pa popravi še kakšno korito ali pa v grapi pregleda črpalko, preveri električno ograjo in kar je še takega. »Dela ne manjka, že v pastirski koči si lahko najdeš mnogo opravkov,« se nasmehne brkati pastir Marjan.

Ne samo za kmete iz Davče, Dražgoš in Spodnje Luše na gorenjski strani, tudi za kmete iz vasi, ki se že nagibajo na primorsko stran (Novaki, Gorje, Ravne, Poče in Trebenče), je planina Porezen neprecenljiva. »V našo pašno skupnost je vključenih 20 lastnikov živine. Vsakemu od njih Porezen ogromno pomeni, kajti nad 1200 nadmorskimi metri je zrak drugačen, poleg tega pa se med travo najde ogromno rožic, ki živali utrdijo, zato je njihovo meso boljše kakovosti,« pravi Gregor Koder, gospodar Pašne skupnosti Porezen. Skrbno ima zabeleženo, da se je v začetku junija, ko se je paša na Poreznu začela, na svež gorski zrak odpravilo 21 konj, 12 mlajših telic, en plemenski bik, trije oslički in 65 krav dojilj. »Na planini bodo ostali do sredine ali konca septembra, odvisno pač od paše,« pravi Koder in doda, da pašna sezona na Poreznu traja od sto do sto dvajset dni. Gospodar pašne skupnosti še pojasni, da je pred Marjanom Trpinom dolga leta na Poreznu pasel Jože Janc iz Drulovke pri Kranju, ki je dobro poznal tudi zdravilne rožice: »Rad je rekel, da se na Poreznu najdejo rožice za vsako bolezen.« In to dokazuje že bežen pogled na travnike, s katerih v ritmu rahlega vetra pokimavajo cvetovi rmana, šentjanževke, arnike...

Vas velikih družin

»Na planino Porezen imam lepe, a tudi manj lepe spomine že iz rane mladosti. Mi, domačini iz gorenjske in tudi primorske strani, Porezen potrebujemo za ohranitev živinoreje,« je prepričan tudi Franc Peternelj, ki je bil med letoma 1990 in 1997 predsednik Pašne skupnosti Porezen. Doma je v Davči, razpotegnjeni gorenjski vasici, znani tudi po številnih večjih družinah, saj je tu najti tudi domačije z devetimi, desetimi in celo dvanajstimi otroki. Nekdanji predsednik pašne skupnosti dobro pozna zgodovino Davče, a tudi planine Porezen, in nemara bo – če bo sreča mila – nekega lepega dne napisal kroniko vasice, v kateri danes prebiva približno 300 domačinov.

Peternelj takole pripoveduje o zgodovini pašništva na Poreznu: »Prva svetovna vojna je tudi v naše kraje prinesla mnogo težav. Porezen je bil na območju, ki so ga zasedli Italijani. Leta 1920 so tu začeli postavljati utrdbe, paša je zamrla. Italijani so med obema vojnama planino izkoriščali, saj so se tukaj ukvarjali z ogljarstvom. Po drugi svetovni vojni se je lastništvo močno spremenilo in Porezen je zaživel s pomočjo idrijske zadruge. Med letoma 1952 in 1954 so iz ruševin starih, avsto-ogrskih hlevov zgradili nov hlev, pri tem pa je sodeloval tudi moj oče.«

Po nekaterih podatkih se je na Poreznu paslo tudi do 300 glav živine, nato pa so prišli novi časi in z njimi drugačna kmetijska politika. »Nekje na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta je bilo rečeno, da se pašništvo ne splača. Tovarna Eta v Cerknem je ponujala delovna mesta, ljudje so hodili v dolino in kmetovanje je popuščalo. Takrat se je tudi dogajalo, da je medved napadal govedo, zato so leta 1979 ali še kako leto prej pašništvo opustili,« pravi sogovornik.

Franc Peternelj, ki je živa enciklopedija Davče, še pojasni, da se je živina na pašnike, posute po Poreznu, vrnila leta 1986, v osemdesetih so na Porezen postavili tudi pastirski stan: »In tako je tudi prav, saj pašniki na Poreznu pomenijo možnost za ohranitev visokogorskih kmetij. Pašnike je treba imeti, le z njimi ohranjamo najcenejšo proizvodnjo kakovostnega mesa.«