Leta in leta nazaj sem svojo prvo objavljeno kolumno začel s sestavkom o psih. Ravno takrat se je kolegu obesil. Pes namreč. Ali je bilo namenoma, še danes ni jasno. Kakor koli, vedno, ko komu premine človekov res najboljši in najzvestejši prijatelj, mi je hudo. Ko sem danes zvečer prihajal iz službe, sem vedel, da prihajam v prazno in temno hišo, saj sta moja črička ta teden z mamico in v. d. tašče ostala na Krku. Ko se mi je skoraj sedemdesetkilska dobrodušna zverina pognala nasproti, sem izpustil klišejski pozdravni stavek: »Port, počasi, v obleki sem še!« Brez njega bi bila hiša kot strokovna knjižnica v kakšni instituciji državne uprave.
Samo ljudje, ki vse življenje živijo s temi simpatičnimi, počlovečenimi bitji, razumejo, kako veliko nam pes daje in kako veliko se lahko od teh živalih in ob njih naučimo. Zdaj, ko poskušam shajati, nekateri temu pokroviteljsko rečejo vzgoja, z dvema hiperkinetikoma, se vsega, kar so me naučili psi, še posebno zavedam. Ljudje, ki preferirajo zlate ribice, tisti, ki zapirajo hrčke, in celo tisti, ki gojijo mačke, bodo izjavo ocenili kot neprimerno pretiravanje, če že ne neokusno morbidnost, vendar – kaj pa oni vedo o izmenjavi čustev z živalmi. Vse preostale, vključno s konji, na področju čustvene komunikacije realno niso niti senca v primerjavi s psi. O. K., delfina je pač prepovedano imeti v domačem bazenu.
Ob psu sem se najprej naučil lagati. Glede na to, da sem vedno živel zelo iskreno, predvsem pa transparentno življenje in da sem najbrž podedoval to srečo, da so me imela celo najbolj delikatna dekleta rada takšnega bumbarja, kot sem, se mi v spretnem nizanju laži pač ni bilo treba izuriti. Vendar svet je preprosto lepši, če kakšno resnico malo prirediš, kar je tehnično seveda laž. Na primer, psom sem vedno govoril, da so vsi ljudje miroljubna, prijazna in srčna bitja. Tudi za veterinarje sem jih prepričeval, da so sami hiperstrokovnjaki, in da farmacevtska industrija že ve, kaj daje v kapljice proti klopom, čeprav srbijo, zraven ne sme priti noben otrok in vsaka muha takoj crkne, če le preleti kraj nanosa. Da briketov in konzerv sploh ne omenjam, same laži. Vsak dan mu pač ne utegnem kuhati goveje juhe.
Podobno je pri otrocih. Prodajaš jim same laži. Začneš s tem, kako dobra je hrana za dojenčke, kako O. K. so vsi otroci in ljudje nasploh, kako dobro in nujno se je cepiti, nadaljuješ, da voda maja ni mrzla, da se je tudi brez koleščkov preprosto peljati in da pri zobozdravniku nič ne boli. Pozneje se lažeš, da je njihov uspeh v šoli povezan s tem, koliko bodo enkrat zaslužili, kako pametni in razgledani so učitelji in da bodo dobili službo, ki jih bo veselila. Nazadnje jih napneš, da bodo enkrat prejemali tudi pokojnino.
Me prav zanima, v kaj bi se razvil otrok, če bi mu povedali, da otroška hrana smrdi kot drek in ima tudi podoben okus, da je farmacevtom popolnoma vseeno, kaj brizgajo vanje, samo da je denar, zdravniki pa so v bistvu le njihovi posredniki, da so učitelji večinoma le revčki, ki ne bi nikjer drugje dobili zaposlitve, zaradi česar jim je država uredila zaposlitev za polovični delovni čas s polno plačo, in da doma, v nasprotju z njimi, nimajo Discoveryja, Travel Channela ter Animal Planeta, internet pa večinoma uporabljajo za facebook. Saj ne vem, mogoče je treba poskusiti …