September je in z vseh koncev toliko poslušamo o tem, kako je znova hoditi v šolo, da smo jo še sami mahnili k pouku. Vendar niti po naključju ne v šolske klopi, temveč v posebno šolo. Posebno prvič zato, ker je pasja, in drugič zato, ker v njo hodijo psi, ki jih druži preteklost, zaznamovana s temno platjo pasjega življenja. Tečaj z imenom Pasja šola za azilaše, najdence in preostale mešance, ki deluje znotraj Športnega kinološkega društva Krim, je namenjen psom, ki so bili posvojeni iz zavetišča, najdeni brezdomni ali imajo vedenjske težave. Vendar to ni nikakršna prevzgojnica za ta problematične, temveč stičišče ljubiteljev živali, ki so se odločili dati dom tistim kosmatincem, ki ga potrebujejo, in se pri tem srečali tako z neizmernimi radostmi kot tudi s težavami, pričakovanimi ali takšnimi, ki nastanejo zaradi specifičnih razmer v novem domu. Da, šola Katarine Wallas tudi ali predvsem vzgaja – ljudi.
Rumene rutice
Tukaj se psi učijo poslušnosti in osnovnih stvari kot v drugih pasjih šolah. Učne metode se bistveno ne razlikujejo od metod v preostalih programih v tem društvu, a Katarina ni le inštruktorica psov, v šoli se učijo tudi njihovi lastniki. »Poleg osnovnih vaj poskusim ljudi kot vodnike ozavestiti, kako se normalno biva s psom, kako se naredi psu življenje lepo, recimo manj stresno, in zelo poudarjam to, kako se z njim obnašaš do okolice.« Ljudje, ki niso pasje sorte, se psov lahko bojijo, so nestrpni ali imajo slabe izkušnje. Čeprav pouk poteka v skupini, Katarina pozna vsakega učenca in vsak ima možnost individualnega pouka v sklopu tečaja. Pri prihodu da lastnikom vprašalnik, s katerim izve, kaj si želijo popraviti, kakšne probleme ima pes in ali lahko dela s preostalimi. Nekatere težave so namreč takšne, da se na tečaju ne pokažejo.
Okoli 40 prvošolčkov
Na vadišče ŠKD Krim blizu Šmartnega ob reki Savi smo prispeli ravno, ko je prva skupina nadaljevalnega tečaja končala pouk, letos jih je okoli 40, začetnikov, prvčkov, rumene rutice jim pravi Katarina, pa je 19. Veliko posvojiteljev se odloči novega družinskega člana vpisati v šolo za azilaše. O njej izvejo od drugih, ki že imajo posvojenega psa, ali jih nanjo napoti že zavetišče. Večinoma so iz bolj ko ne bližnje okolice Ljubljane, ena izmed tečajnic pa se letos vozi celo iz Brežic. Včasih h Katarini v uk pride pes, ki je bil pred tem tečajnik že kje drugje, a sta z lastnikom naletela na nerešljivo težavo, oviro, čez katero nista mogla zlesti. Kadar se zgodi, da kdo, ki je psa posvojil na primer v Kopru, pokliče zavetišče in potoži, da se je pri njem pojavila določena težava in je na tečaju, ki ga obiskuje v svojem kraju, ne morejo odpraviti, ga pošljejo h Katarini ali pa za takšnega posvojitelja skupaj poskušajo poiskati bližnjo pomoč.
10 let šole za azilaše
Njena šola je edina v Sloveniji, namenjena posvojencem iz zavetišč. Marca 2013 bo praznovala deseto obletnico. Leta 2002 se je Katarina po velikem odvzemu psov Mileni Močivnik zavedela, da bodo imeli ljudje, ki bodo posvojili kosmatince iz takšnih razmer, verjetno težave. Navezala je stik s preostalimi kinološkimi društvi in jih opozorila na to, kaj se jim bo dogajalo, ko bodo dobili takšne tečajnike, ter jih želela spodbuditi k temu, da bi se na to pripravili, se poskusili organizirati. Vendar ni bilo nobenega odziva od nikoder, od nikogar.
Tako je pač začela sama in do danes šolo, ki je takrat zrasla iz ideje o posebnem tečaju za pse iz težkih razmer, vodi sama. Na Lahovo, kjer so bili psi po odvzemu, se je šla predstavit kot kinološko društvo in tamkajšnjim oskrbnikom odvzetih kosmatincev povedala, kje bodo lahko našli pomoč. Na začetku je tipala v temi, težko je bilo iz inštruktorskih znanj izbrskati tista, na katera bi se lahko oprla. Pomagalo ji je to, da ima doma sama pse iz zavetišč, in tuja literatura. Z inštruktorstvom se je začela ukvarjati pri rosnih 13 letih. Končala je tečaj s svojim prvim psom, ko so na tečaju vprašali, ali bi želel kdo pomagati. Oglasila se je Katarina in se od takrat ukvarjala s šolanjem psov.
Družinski svetovalec za ljudi
Na vadišče je prihajala druga skupina, to so nadaljevalci, in pri tem veselo mahala z repi. To je bilo deloma namenjeno sošolcem, deloma pa učiteljici, ki čisto vsakega izmed njih pozna po imenu. Nekateri so zamujali, in ravno smo pomislili, da Katarina pač ne spada med učiteljice, ki so radodarne z grajami, ko je čez vadišče zadonelo: »A je to za vas vrsta?!« tako strogo, da smo ljudje poskočili, učenci pa so svoje kosmate zadnjice pri priči počili na travnik. V ravni vrsti, takšni, kot jo je t'ršica zahtevala.
Sedi! Čakaj! Lezi!
Nadaljevalci nimajo več začrtanega programa – ta je le v prvem semestru, ki tvori osnovni tečaj. Ko štirinožci in dvonožci usvojijo temeljno znanje, se med nadaljevalci družijo na sproščenih srečanjih z zanimivimi igrami. Ljudje najdejo svoje somišljenike za pasje debate, »ni tistega resnega drila«. Pri pouku so tečajniki sestavljali in razstavljali vrste in ustvarjali formulacije, na primer tako, da trije psi ležijo v skupini, trije ljudje pa stojijo. To ni tako preprosto, kot zveni: preden so se vsi polegli in ostali v povelju Čakaj!, se je travnik spremenil v množico cepetajočih tac in nog, zmešnjavo povelij Ostani! Sedi! Lezi! in okoli stožcev zaletavajoče se človeško-pasje gruče. »Jaka je vstal!« se je razleglo Katarinino vpitje, ko je glava rjavega pitbula s frajersko levis rutko vred pomolela nad preostale kosmatince.
Pasja šola je za ljudi
»Pasja šola je najprej za ljudi, potem pa za pse,« pravi Katarina. Če se ne ujame s človekom, njegovemu psu ne more pomagati. Samo znanje iz kinologije ni dovolj: tudi prijatelj moraš biti, nekdo, ki ponudi ramo, da lahko nanjo položijo glavo. Tako se v pasji šoli srečujeta kinologija in psihologija. Pes ima velikokrat težave tudi zaradi nesoglasij v družini. Če živi v nezdravem bivalnem okolju, z ljudmi, ki se med sabo ne razumejo, se zlorabljajo, mečejo iz hiše, vsak dan prepirajo, bo to zagotovo vplivalo nanj. »Dostikrat si potem mislim, vi rabite družinskega svetovalca,« doda Katarina. Z ljudmi poskuša vzpostaviti takšen stik, da bi razumeli, da jim želi dobro, in da bi vsaj kakšen nauk upoštevali. Kot prava učiteljica slabo shaja z ljudmi, ki so nedisciplinirani, nedosledni in živijo z glavo v oblakih. Take zasanjane cvetke so lahko tudi nevarne za okolico, če se znajdejo v vlogi vodnika psa, ki ga ne obvladujejo.
Torej niso samo travme iz brezdomstva ali zavetišča tiste, ki povzročajo vedenjske probleme. Tisto obdobje lahko pušča strah pred neznanimi stvarmi, pred določenimi tipi ljudi, vonji, okoliščinami, ozkimi prehodi, avtomobili. Bojijo se določenih predmetov, s katerimi so jih poškodovali, vrvi, metle, verige. Lahko pa ima pes probleme, povezane z vedenjem, zaradi katerih je pravzaprav pristal v zavetiščih. To so lahko moteče lajanje, uničevanje ali ločitvena tesnoba. Potreba po stalni družbi pa je tudi posledica življenja v zapuščenosti.
Psičarji in pasje življenje
Rok Marolt in Liljana Šuma svojo psičko Lexi v šolo vodita že tretje leto, pet semestrov imajo za seboj. Rok pravi, da to nedvomno pozitivno vpliva na vse tri. Na Lexijino socializacijo in poslušnost, kar je zagotovo osnovni namen, pa tudi na njena lastnika. »Strašno fajn se mamo tu,« pribije Rok. Prek t. i. psičarjev, kot si pravijo ljubitelji psov, sta spoznala ogromen krog ljudi, ki so ravno tako posvojili psičke azilaše prek raznih društev, jih vzeli iz nezaželenih legel, zavetišč ipd. Z mnogimi so obdržali stike in še naprej širijo poznanstva. Dobijo se, imajo piknike, pred novim letom večerjo, večinoma se spoznajo iz šole ali s forumov. Lexijino življenje pa se ni začelo tako rožnato, namenjena ji je bila povsem drugačna usoda. Članice kranjskega društva za zaščito živali so jo rešile iz romskega naselja na Dolenjskem, kjer je pod milim nebom živela dobesedno na kupu smeti in v umazaniji hirala zaradi notranjih zajedavcev. Odvzem so izpeljali v zadnjem trenutku.
Za piko na i še igralne urice
Po uri pouka sledijo igralne urice. Povodci obvisijo v rokah lastnikov brez psov na drugem koncu. Ti se zapodijo v igro z drugimi, navdušeno in glasno kot šolarčki po zadnjem zvonjenju šolskega zvonca. Človek bi si želel le, da bi vsi s takšnim veseljem hodili v šolo.
