Ob večerni osmi uri je mesto pod Lubnikom že počivalo v spokojni noči. Le onkraj starega pokopališča iz polkrožnega naravnega amfiteatra pod gričem Kamnitnikom so tišino parala ostra povelja: »K nooo-gi! Na deeesno porav-naj se!«
Nepoučeni bi še pomislil, da se je v opuščeno vojašnico ob Partizanski cesti vrnila vojska, če ne bi ostrim poveljem sledila mrtvaško žalostna glasba bobnov in trobil, njej pa nekaj pozneje še milo angelsko petje. Pogled na asfaltirano ploščad nekdanjega vojašničnega dvorišča, osvetljenega z enim samim žarometom, je v malone filmskem prizoru razkril človeške gruče. Vsaka je počela nekaj zase, občasno so se prestavljale, zlivale in razhajale vsaksebi. Zaradi belih oblek izstopajoča skupina je telovadila in korakala najbolj zavzeto. Kot nam je pozneje razkril režiser Milan Golob, gre za grenadirsko pehoto. Druge skupine so še: skrinja zaveze, božji grob, godba, duše in ljudstvo. Pred razhodom jih je pohvalil: »Super, hvala lepa!« In se jim zahvalil: »Hvala, da ste prišli. Se vidimo v nedeljo, v kostumih na generalki.«
Konji kot draž pasijona
Tako so vadili za letošnji Škofjeloški pasijon. Režiser Golob prihaja, presenetljivo, z Rateža na Dolenjskem. Po diplomi iz ekonomije je delal v novomeški trgovini z gradbenim materialom, leta 2008 pa šel študirat še režijo na AGRFT. Diplomiral je marca lani, ko je bil že sprejet k pasijonu.
Kako to, da so izbrali prav njega, ne ve natanko: »Spraševali so me o vsebini Škofjeloškega pasijona, o bistvu. Gre za spokorno procesijo. Pomembno je zavedanje, da to ni običajno, ampak duhovno gledališče in seveda, da gre za delo z amaterskimi igralci ter s konji. Čeprav se ob konjih nekateri zmrdnejo, je delo z njimi zelo pomembno. So draž pasijona, ker so živi, nepredvidljivi, estetski, močni. Tako kot gledališče.«
V pasijonu sodeluje 928 igralcev, število je nekoliko gibljivo: »Nekatere skupine so fiksne, druge dihajo gor pa dol.«
Prihajajo iz Škofje Loke s širšo okolico, iz številnih krajev od Žirov do Železnikov. Mnogi med njimi, tako kot Golob, so iz kmečkega okolja: »Morda so me izbrali, ker so presodili, da se bom zato dobro sprijel z ljudmi, ki pridejo zaradi sebe – da bodo povedali to veličastno zgodbo o Kristusu. Moja naloga je, da jim to omogočim. Tudi sam sem vesel, da sem sprejet, da smo se s pasijonci zelo dobro ujeli.«
Prejšnje pasijonske uprizoritve si ni ogledal: »To me vsi vprašajo. Ne, nisem. Tisti čas sem se sprehodil po Škofji Loki, gledal odre, same uprizoritve pa ne.«
Vprašanja srca in duše
Sodeluje z obema prejšnjima pasijonskima režiserjema, Borutom Gartnerjem iz Reteč in Marjanom Kokaljem iz Topolj v Selški dolini: »Izjemna sta, oba sta name naredila velik vtis in oba je pasijon zelo spremenil. Borut je izšel iz pasijonske izkušnje kot duša ljudskega ljubiteljskega duhovnega gledališča Stara Loka. Marjan je imel, ko je režiral pasijon, že dve diplomi (iz slavistike in etnologije) ter redno službo. Po pasijonu je končal še teologijo, vstopil k jezuitom, kaplanoval v ljubljanskih Dravljah, zdaj študira na papeški Lateranski univerzi v Rimu. Doživljam ga kot vrhunskega slovenskega intelektualca, odličnega sogovornika za vprašanja srca in duše.«
Milan poskuša čim bolj upoštevati tudi samega avtorja, patra Romualda Marušiča: »V tekst nismo posegali. Spoštovali smo prejšnje avtorske doneske v čudoviti kostumografiji Nade Slatnar, scenografiji zakoncev Žnidaršič in še na desetine drugih ustvarjalcev prostovoljcev. Zelo veliko se ukvarjamo s prisotnostjo igralčevega doživljaja, razumljivostjo jezika, pri čemer gre zahvala lektorju Ludviku Kaluži. Poskušamo čim bolj upoštevati dramaturški lok. Namen nekaterih sprememb pa je, da osmislimo pasijon za naš čas ob spoštovanju Romualdove zapuščine, da sedanji igralci v procesu nastajanja in gledalci na uprizoritvah iz nje čim bolje začutijo duha in pomen Škofjeloškega pasijona.«
Molitev za vreme
Režiser ene prejšnjih uprizoritev Borut Gartner je ob neki priložnosti dejal: »Na tisoče in tisoče ljudi je prihajalo v Loko, pa je bila napoved za nekaj ur naprej jasna, da bo deževalo. Vseeno smo tvegali in šli v predstavo. Zakaj? Zato, ker sem vedel, da so prišli zamejski Slovenci, iz Amerike, iz Evrope. Kako naj jih opeharimo za predstavo? Kako na drugi strani motivirati toliko ljudi, da bodo igrali v dežju? Ampak glejte, tukaj se je zgodila tista vera, tisti up. Kaj sem naredil? Doma sem pokleknil pred križ. V kritičnih situacijah, ko vse drugo odpove, lahko iščeš vzpodbudo samo pri Njem. Mene je močno, močno pritegnil, našel sem, tega ne znam povedati, nekakšen stik z Njim. In kaj se je tisti dan zgodilo? Predstavo smo začeli ob štirih. Ob prvem prizoru na Mestnem trgu je deževalo, ob drugem je dež nehal, in ko je bila predstava odigrana na zadnjem prizorišču, je znova začelo deževati. Vsak naj si razlaga po svoje – jaz verjamem, da smo bili uslišani in nagrajeni. Da ne govorim o motivaciji slovenskih ljudskih igralcev, s kakšnim ponosom so igrali to čudovito igro. (...) Škofjeloški pasijon sploh ni predstava, ampak je trenutek, ko se nam On približuje. Pridite leta 2015 v Škofjo Loko, pojdite vase in si odpustite, kolikor se odpustiti da. To je namen te predstave. Ta predstava ni za gledati – je za spreobračati.«
Enaindvajseti prizor
Pasijon šteje 20 prizorov. Nepričakovano pa se je njegovim glavnim nosilcem zgodil še enaindvajseti. Ko so med letošnjimi pripravami šli s konjeniki čez prizorišče, so konji za seboj pustili precej fig. Treba jih je bilo počistiti, a pogodbe s pobiralci še niso imeli sklenjene. Tako so jih morali člani pasijonske pisarne pospraviti kar sami.
Zakaj pasijon
V času katoliške prenove v 17. stoletju so škofje vabili kapucine, kot nosilce »nove, evangeljske pridige«, neposredne pobude za ustanavljanje samostanov pa so največkrat prišle od prebivalcev mest. Po številu samostanov in redovnikov so bili kapucini v 18. stoletju najštevilnejša redovna skupnost na Slovenskem. Značilnost duhovnega življenja v samostanu je bilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. S pridiganjem in prirejanjem pasijonskih procesij so poskušali to skrivnost približati tudi vernikom. V Škofji Loki so táko procesijo verjetno prvič uprizorili leta 1713, ko je bila posvečena cerkev sv. Ane. Zadnjič so jo v prvotni obliki pripravili leta 1768. Škofjeloški pasijon temelji na najstarejšem ohranjenem dramskem besedilu v slovenskem jeziku iz leta 1721, ko ga je napisal kapucin Lovrenc Marušič, imenovan tudi Romuald Štandreški. Poleg tega, da je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, je tudi najstarejša ohranjena dramska režijska knjiga v Evropi ter največja gledališka predstava na prostem v Sloveniji. Zaradi svoje izvirnosti in pomena, bogastva izraženega slovenskega jezika ter obsega predstave je razglašen za živo mojstrovino državnega pomena, s katero kandidiramo tudi za vpis na Reprezentativni seznam Unescove nesnovne kulturne dediščine. V letih 1999, 2000 in 2009 je bil Škofjeloški pasijon znova uprizorjen. Letošnji bo uprizorjen v osmih terminih. Uprizoritev traja 1 uro in 40 minut. Predstavo na prostem lahko doživite čez dan, ko je mesto obsijano s sončnimi žarki, ali zvečer, ko ga plameni bakel odenejo v skrivnostno pričakovanje. Zdi se, da se Škofjeloški pasijon še posebno vklaplja v ta naš sedanji čas, ko je veliko govorjenih in živetih stisk, trpljenja, krivic, brezupa … Program prihajajočih uprizoritev Škofjeloškega pasijona 2015
– 5. predstava:
cvetna nedelja, 29. 3.,
ob 16.00
– 6. predstava:
ponedeljek, 6. 4.,
ob 16.00
– 7. predstava:
bela sobota, 11. 4.,
ob 20.00
– 8. predstava:
bela nedelja, 12. 4.,
ob 16.00
– 1. nadomestni termin:
petek, 17. 4.,
ob 18.00 ali 20.00
– 2. nadomestni termin:
sobota, 18. 4.,
ob 16.00 ali 20.00
– 3. nadomestni termin:
nedelja, 19. 4.,
ob 16.00