Ko nas vsa zagorela in nasmejana v družbi partnerja, 38-letnega keramičarja Jožeta Tompe, o katerem pravi, da je ljubezen njenega življenja, prihiti pozdravit na majhno, z belim peskom posuto dvorišče, ki ga obdajajo na levi hiša in trgovina, spredaj pa vhod na vrt s kokošnjakom, ki vodi do treh njiv, ne bi nikoli uganili, da je bila kdaj v življenju tako zelo nesrečna. Težko bi si tudi predstavljali, da je kdaj živela brez četice mačk, zvestega mešanca Lorda, dveh ovc in kokoši. In zadnja stvar, ki bi vam lahko prišla na misel, ko bi skupaj z gostiteljema sedli za mizo pod orehom, bi bila, da je 39-letna kmetica Nina Vratarič čistokrvna meščanka, hčerka sodnice in direktorja ter nekdanja študentka prava.
Trije udarci usode
Po spletu naključij je Nina stopila na novo in nadvse uspešno poslovno pot: prva v Sloveniji se je začela ukvarjati s pašno rejo kokoši. Bilice s prekmurske ravnice, kot so se imenovala jajca prve registrirane pašne rejke v Sloveniji, so sčasoma postale pravi hit. Odkupoval jih je celo najboljši sosed Mercator.
»Če pogledam nazaj, se moram njemu zahvaliti, da sem danes tukaj,« pove Nina o bivšem partnerju, fizioterapevtu Frančku. Njegova bolezen je bila namreč razlog za selitev na deželo in opustitev študija. »Ko se zgodi kaj takega, kot je tako huda bolezen, začneš drugače gledati na življenje,« pravi.
V Polanah je Franček premagal raka in ozdravel, vendar ne zaradi selitve, ampak trdne volje, meni Vrataričeva. Vse je kazalo, da bosta končno zaživela srečno in mirno življenje, potem pa je 46-letni Franček februarja 2007 umrl v prometni nesreči. Čez tri mesece je za vedno zatisnil oči še Ninin dedek Štefan, s katerim si je bila že od otroštva zelo blizu. Leto 2007 je bilo kot zakleto. »Rešilo me je to, da ljubim življenje,« pove o hudi preizkušnji. Nato pa je čez eno leto, julija 2008, sledil nov udarec usode.
»Že v Tešanovcih pri Moravskih Toplicah sem zagledala dim,« se spominja Nina, ki se je po opravkih vračala na kmetijo, ki jo je podedovala od babice Etuške. Iz avta je poklicala pomočnika Joužija, ki je le zavpil v slušalko: »Gori, gori!« Zgradba, v kateri je imela več kot polovico kokoši, je zgorela. Sedemsto jih je ostalo brez strehe nad glavo, lastnica pa brez rednega vira zaslužka. Še isti dan je na lokalni radijski postaji objavila oglas, da brezplačno podarja vseh 700 kokoši, ki so ostale brez doma.
Vse od začetka
»Čeprav sem kokoši podarjala, skoraj ni bilo človeka, ki mi ne bi stisnil v roke vsaj kakšnega evra,« se spominja. Od ganjenosti se ji spet nekoliko orosijo oči. Tudi stalne stranke so ji nosile denar. Z zavarovalnino, ki jo je prejela za kurnik – hiša in druga poslopja na posestvu so na srečo ostala nedotaknjena –, je sklenila poskusiti nekaj, kar si je od nekdaj želela: gojiti ekološko zelenjavo in na kmetiji odpreti trgovinico z ekološkimi izdelki.
Z denarjem, ki ga ji je izplačala zavarovalnica, z delom in ob pomoči staršev je začela znova.
»Danes, ko se spominjam vsega, se mi zdi, da je bilo vse, kar se je zgodilo, nekakšen blagoslov,« nam zaupa, medtem ko nam v senci pod orehom naliva novo merico okusnega, doma pripravljenega bezgovega soka. Vidi se, da je to, kar zdaj počne, tisto, kar dela najraje. Tako njej kot tudi Jožetu, ki govori nekoliko manj kot ona, a nas prav tako spravlja v smeh z duhovitimi dovtipi, se vidi, da sta tukaj srečna. Sprehodimo se do trgovine, kjer nam Nina ponosno pokaže domače ekološke omake in marmelade. Ime so dobile po nekdanji lastnici kmetije, babici Etuški. Z njihovim okusom je bil zadovoljen tudi Bine Volčič, prvi kuhar priljubljenega resničnostnega šova Gostilna išče šefa.
Jeseni bomo o Etuški menda slišali kaj več. Bo usoda Nini končno namenila mirno življenje? O tem noče razmišljati: »Življenje me je naučilo hvaležnosti, ponižnosti in poslušnosti.«