Partijske meje čakajo arbitražo

V zanje najtežjih časih, ko so njihovi sosedje z vzhoda segali po njihovi zemlji, smo jim na morje edini nosili denar, saj si tja ni upal noben drug Evropejec. Hrvati so kasneje na to preprosto pozabili, zdaj pa segajo na sever in zahod bistveno dlje, kot bi bilo prav.

V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je sprejela Skupščina RS 25. junija 1991, je navedeno, da je meja med Slovenijo in Hrvaško v okviru dotedanje meje v SFRJ. Ker je ozemlje republik sestavljeno iz občin, te pa iz katastrskih občin, to pomeni, da so osnovni kriterij za določanje državne meje pač meje katastrskih občin.

To je na okrogli mizi v Portorožu leta 1998, na kateri so strokovnjaki z različnih področij razpravljali o oblikovanju slovenskega etničnega in državnega prostora, povedal velik poznavalec Pavel Zupančič, ki je dejal, da bo pot do postavitve prvega slovensko-hrvaškega mejnika v Istri še dolga. Skoraj poldrugo desetletje kasneje, ko je odločeno, da bo o tej doslej nikoli določeni državni meji odločala mednarodna arbitraža, smo temu vendarle korak bližje.

Slovenci na vsakršne spremembe gledamo s precejšnjo nejevero, saj nas je zgodovina naučila, da smo iz sprememb – tudi zaradi prevelike zaupljivosti – prepogosto potegnili krajši konec. Primorski Slovenci in Istrani so pod najrazličnejšimi okupacijami vseskozi plačevali posebno velike davke.

Začasni mejni prehod

Tam, kjer je slovenska lepa Vida ob morju okoli Sesljana in Devina še pleničke prala, je že dolgo italijansko Adrijansko morje, okoli Savudrije in Zambratije na zahodni strani Savudrijskega polotoka pa hrvaško. Hrvati, ki so se leta 1991 priklopili na slovenski osamosvojitveni vlak in se s podpisi zavezali k medrepubliškim mejam, ki naj postanejo državne, so si takoj zatem, ko so se stvari nekoliko umirile, premislili in začeli naseljevati sporne obmejne dele: na zemlji piranske občine so postavili svoj začasni mejni prehod, ki stoji že skoraj dve desetletji, mejo v Piranskem zalivu na svojih zemljevidih pomikajo vedno bolj proti severu, v delu zaliva so uredili školjčišča, južno obalo zaliva pa spreminjajo v turistična naselja. Slovenci se na te zelo konkretne korake prijateljev Hrvatov – kot jih imenuje veliko naših politikov – odzivajo z diplomatskimi odgovori, ki so seveda brez kakršnega koli praktičnega učinka.

Ves Piranski zaliv je bil v zadnjem tisočletju zgodovine pod vladavino različnih držav, nikoli pa pod hrvaško. Še več: Pirančani so bili v tisočletni zgodovini po narodnosti vedno le Slovenci in Italijani, ki so živeli pod Benečani, Avstrijci, Francozi, pa spet pod Avstrijci, Italijani ter nato v jugoslovanski, naposled pa v slovenski državi.

Savudrijski svetilnik slovenski

Zaliv je do leta 1954 dosegal tudi toliko Savudrijskega polotoka, kolikor ga je spadalo pod piransko katastrsko občino. V popisu svetilnikov, ki ga je leta 1978 izdal hidrografski inštitut jugoslovanske vojaške mornarice v Splitu, je med svetilniki slovenskega Primorja naveden tudi savudrijski. Še leta 1986 je v Peljaru za majhna plovila – natančnem vodniku za pomorske turiste, ki ga je izdala ista uradna jugoslovanska institucija – zarisana meja slovenskega Primorja od italijanske meje na Debelem rtiču na severu do meje piranske katastrske občine, torej po cesti Savudrijskega polotoka nad reko Dragonjo do savudrijskega svetilnika nad krajem Bašanija južno od Savudrije. Kot slovenske so naštete vse luke, lučice in marine tega morja vključno z uvalo Savudrija. Tri leta kasneje je pri istem inštitutu izšla popravljena izdaja te publikacije, v kateri je med slovenskim delom besedila še vedno natisnjena fotografija Savudrije, južna meja pa je po kopnem začrtana le do turističnega naselja Kanegra, od koder se zlomi proti severu v morje in razdeli Piranski zaliv.

Nikoli hrvaška

Hrvaški zgodovinar dr. Stjepan Srkulj je v knjigi Hrvaška zgodovina na devetnajstih zemljevidih že leta 1937 zapisal, da ni bila Istra do takrat nikoli v zgodovini hrvaška, ampak vsaj po prebivalstvu vseskozi predvsem slovenska. V tem delu, ki so ga s posvetilom dr. Franja Tuđmana, prav tako zgodovinarja, Hrvati ponatisnili leta 1991, je dr. Srkulj zapisal, da so bili že konec šestega stoletja prvi naseljenci Istre slovenski pribežniki iz okolice Ptuja, Celja in Ljubljane, ki so med drugim zgradili Novigrad in ga v spomin na domovino imenovali Emonia; poleg romanskega prebivalstva so bili prvotni prebivalci Istre. V naslednjih stoletjih je bila po Srkuljevem prepričanju med Kranjsko, ki je bila upravno pod različnimi gospodarji, in Hrvaško meja pri Trsatu nad Reko – torej v Istri do konca druge svetovne vojne nikoli. Popisi prebivalstva kažejo, da v zgodovinskih mejah Hrvaške – kar je že dolgo uradna terminologija Hrvatov –, na primer v Savudriji in Kaštelu, do začetka 20. stoletja ni živel niti en sam Hrvat, ampak le Slovenci in Italijani, in da ni do konca druge svetovne vojne pod Hrvaško spadala niti ped Istre. Istrski polotok so si začeli Hrvati prilaščati šele po razpadu Italije – po letu 1943 –, ko so na zasedanju Zavnoha, hrvaškega Avnoja, sprejeli sklep o priključitvi Istre k matici Hrvaški, tega pa njej nadrejeni vsejugoslovanski Avnoj na zasedanju istega leta ni niti omenil, kaj šele potrdil.

Peticija živcira Kardelja

Prof. Frane Goljevšček, leta 2006 predsednik Civilne družbe Slovenije za mejo v Istri, je to leto v svoji Celoviti beli knjigi o pravični meji v Istri napisal, da so sedanjo, na več odsekih nedorečeno slovensko južno mejo začrtali »pod vprašljivimi in nesprejemljivimi okoliščinami s tako imenovano administrativno mejo, ki je bila partijsko določena, na več odsekih grobo vsiljena ter nikoli sprejeta in potrjena v Skupščini Federativne ljudske republike Jugoslavije, kot je zahtevala tedanja ustava, in kasneje v Skupščini SFRJ, kar pomeni, da je pravno neveljavna. Mejo v Istri so začrtali z vojaškimi ukazi ob koncu vojne, ti pa so se ohranili do danes, ne da bi jih kdo preverjal.«

Ob tem je zabeležena peticija Savudrijčanov, ki so po razpadu Svobodnega tržaškega ozemlja (kjer sta bila uradna jezika le slovenščina in italijanščina!) sredi petdesetih let 20. stoletja zahtevali, da naj bi ponovno vzpostavili stare meje občine Piran, dokument s to zahtevo pa so prinesli takratnemu predsedniku piranske občinske skupščine Davorinu Ferligoju. Ta je to prošnjo ob prvi ugodni priložnosti omenil takratnemu prvemu slovenskemu politiku Edvardu Kardelju, ki mu je nasršeno očital, da ruši enotnost med jugoslovanskimi narodi, potem pa ga je poučil, da bodo notranje jugoslovanske meje kmalu odpravljene. Leta 2000 je dal Ferligoj svojo izjavo o takratnih dogodkih notarsko overiti, da zadeva ne bi šla v pozabo. In zdaj smo, kjer smo.