LJUBLJANA – Z Milenko Pungerčar se srečamo v avli hotela v Dobrni. Živi v Ljubljani, a je prišla v toplice, kot pravi, na sprostitev. Drobna ženska s prodornimi sinjimi očmi, živahna, zgovorna. Tudi takrat, ko pogovor nehamo snemati, še kar klepetamo, iz nje kot lava nenehoma vrejo spomini. Gospa, ki se bliža devetdesetim, dragocena priča nekoč slavnih časov, je letos presenetila kot mlada pisateljica. Z romanom Informbiro in oslovski kašelj, v katerega je zajela povojno dogajanje, ko je gradila domovino, družino in sebe.
Od kod naslov knjige Informbiro in oslovski kašelj?
Zgodba se dogaja po osvoboditvi, glavna junakinja, mlada partizanka Mira, je preživela burno obdobje, njeno zasebno in družinsko življenje se prepleta z družbenopolitičnim dogajanjem. Mira se sama z otrokoma prebija med navzkrižnimi hotenji. Otroci sovpadajo s politiko, družina s partijo, skozi to je sam od sebe prišel naslov romana. Gre za pripoved o odgovornosti do družine, do poklica in strogih zahtev partije.
Kako se je, na primer, partija vpletala v družino?
Mira se mora udeležiti partijskega sestanka, vendar nima kam dati otrok. Vseeno ne dobi opravičila partije, kot rešitev so ji predlagali, naj jih doma priveže za mizo. Ta odnos se ponavlja tudi v službi z obveznimi delovnimi sestanki po koncu delovnega dne, z obveznim udarniškim delom. Miri je to začelo presedati, nekako se je morala temu upreti, začne se njen boj, presoditi mora, katera odgovornost je zanjo najpomembnejša, komu se bo podredila. Tako se začne njeno osvobajanje, potem ko izšola otroke, se znajde sama pred sabo in se proti vsem pravilom odloči, da konča družinsko življenje. Loči se, začne samostojno živeti in šele tedaj postane samostojna ženska.
Kakšen je odziv na vašo knjigo?
Med kritiki je bila sprejeta pozitivno, ena izmed recenzij je bila objavljena v reviji Bukla, zaradi te knjige sem bila tudi med nominirankami za literarno nagrado mira za leto 2014.
Kako dolgo ste jo pisali?
V zasnovi je bila več let, pred dobrim letom sem se besedila lotila udarno, sedla sem za rokopis, ga napisala do konca in korigirala.
Za mlado pisateljico ste že kar v visokih letih.
Lep kompliment, a nisem mlada pisateljica v pravem pomenu besede. Res je, da prej v romanesknem smislu nisem veliko pisala, kakšno krajšo zgodbo že, tudi pravljične zgodbe za vnuke, in tudi moja prva odmevna knjiga je izšla že pred petindvajsetimi leti. Sicer kot dekle res nisem imela možnosti za šolanje, vendar sem od malega veliko brala. Živela sem v hribovski družini v Slovenskih goricah, ded, pri katerem sem preživela otroštvo, je imel naročene zbirke Mohorjeve družbe. S šestnajstimi leti so mi v partizanih dodelili urejanje stenčasa, pisala sem članke in delala kot kulturna referentka v centralnih slovenskih partizanskih bolnišnicah. Ranjeni borci, ki so se včasih znašli v depresiji, so mi pošiljali pisma, sporočali želje, odgovarjala sem jim, organizirala sem debatne večere in tako sem nekako začela pisati. Kmalu po osvoboditvi sem se poročila in bila sem povsem vklenjena, nobene možnosti ni bilo, da bi razmišljala o pisanju. Zdelo se mi je nujno, da si pridobim oprijemljivo izobrazbo, takrat mi je najprej uspelo dokončati gimnazijo in pozneje tudi diplomirati. Ko sem bila redno zaposlena, sem začela objavljati v tovarniških časopisih, kot upokojena pa tudi v nekaterih časopisih in revijah.
Kako je nastal vaš knjižni prvenec?
Pred petindvajsetimi leti je bil objavljen moj avtobiografski roman Trate preteklosti o najstniškem obdobju, o begu, zaporih in partizanstvu. Napisala sem ga za vnuke, da ne pozabijo vojne, upora in partizanske borbe. In svojih korenin. Nato je leta 2000 nastala knjiga Rdeče marjetice, v njej sem pisala o svojem otroštvu. Potem sem imela dolg premor do objave naslednjega svojega dela, nekaj krajših zapisov pa je še vedno neobjavljenih.
Nameravate napisati še kateri roman?
Že nekaj časa snujem novo knjigo, saj sem presodila, da vsebina v avtobiografskem romanu Trate preteklosti ni bila dobro zajeta, preveč je bila površna in poudarjeno čustvena. To dogajanje je osnova novega romana, v katerem skozi Mirine oči, misli in čustva širše obravnavam zgodbo glavne junakinje. Tako zastavljeno vsebino snujem v novem romanu, zadala sem si, da ga napišem do septembra prihodnje leto.
Gre tudi pri romanu Informbiro in oslovski kašelj za avtobiografsko zgodbo?
Tisti, ki me poznajo, bi me radi prepričali, da je to moja osebna zgodba, a ni. To je pripoved o Miri, ženski, ki se je prebijala skozi težko življenje tako kot marsikatera v tistem obdobju.
Torej so v Miri zajete izkušnje več žensk?
Absolutno, v letih po osvoboditvi je ženskam marsikaj pripadalo – svobodna ljubezen, krasno družinsko življenje, vrtci za otroke. Resnica je bila daleč od tega, za partijo so imele prioriteto družbenopolitične zadeve, vsakodnevno družinsko življenje jih ni zanimalo. Ženske so se morale temu podrejati. Žal.
Beg, zapor in partizani Leta 1941 so Nemci zavzeli Slovenske gorice, odpeljali so učitelje, zaprli knjižnico. V Milenki se je dvignil upor, bes, da se okupatorjem nihče ne postavi po robu. »Pridobila sem neko dekle, da sva pri njej barvali jugoslovanske zastavice in pisali gesla proti Nemcem. Potem sem šla ponoči pred cerkev to raztrosit, videlo me je farovško dekle in me prijavilo. Zato sem morala zbežati,« pripoveduje Milenka Pungerčar. Zatekla se je k teti v Brežice, od tam so jo spravili na Hrvaško, sprejela jo je neka igralka in ji uredila, da je kot begunka s pomočjo Rdečega križa prišla v Ljubljano. »Seveda sem se hitro povezala z ilegalci in med neko akcijo so me dobili ter me povezali z likvidacijo nekega aktivista, ki je imel pri sebi mojo fotografijo. Stara sem bila petnajst let, zato me po takratnih zakonih niso mogli obsoditi na več kot trinajstletno zaporno kazen.« Milenka je kazen prestajala v beneškem zaporu, zaprta je bila z revolucionarkama Vido Tomšič in Pepco Kardelj. »Tam sem preživela tudi svojo prvo, revolucionarno šolo. Potem so me premestili v sodniški zapor Rovereto, na meji Tirolske, ob kapitulaciji Italije pa so name kar nekako pozabili.« Iz zapora so jo spravili šele z »rdečo pomočjo«, z advokatom, ki so ga revolucionarji angažirali v Ljubljani, da jo je za božič 1942 rešil iz italijanskega zapora. Milenka se je pridružila partizanom v Rašiški četi, od tam so jo premestili v Prešernovo brigado, v kateri je sodelovala pri evakuaciji ranjencev iz partizanskih bolnišnic na zdravljenje v Bari. Ob tem je zbolela za tifusom. »Rešila me je skupina angleških zdravnikov,« se spominja. Potem je delala kot korektorica v partizanski tiskarni v Kočevskem rogu. Ob koncu vojne se je v skupini iz Partizanske tiskarne 15 iz Čermošnjic iz Bele krajine pripeljala v Ljubljano, od koder so vso skupino še istega dne poslali v Celovec. Po treh tednih so se morali na vrat na nos umakniti nazaj v Jugoslavijo. O tej zaporniški in partizanski poti govorijo zgodbe Milenke Pungerčar v njeni naslednji knjigi. |
Sploh lahko govorimo o opazni enakopravnosti žensk?
Enakopravnost med spoloma se je lahko izkazovala formalno, ženska je sicer prišla na položaj, a da bi se za to odločala po svojem notranjem hotenju – tega tudi danes ni. Kjer koli, bodisi pri izbiri poklica, na službenem mestu ali pri plačilu. Precej dolgo sem bila zaposlena kot vodja kadrovske službe v Leku. Ženska, izjemna strokovnjakinja, je bila lahko enakopravna moškemu, recimo, kemijskemu inženirju, če pa sta bila strokovno enakovredna, je imel vedno prednost moški, tako pri napredovanju kot odločanju.
Smo torej kot družba sploh kaj napredovali?
V tem pogledu zelo malo. Ekonomsko gledano je v resnici še težje, sploh za mlade, ki se morajo boriti za službo. Takrat, po osvoboditvi, si moral delati, takoj po končani šoli te je čakala služba. Danes želiš delati, a službe ne dobiš. V tem pogledu je za mlade veliko slabše. Da ne govorim o možnostih za stanovanja. Jim je sploh dostopno?
V čem se vam zdijo novi časi boljši?
Ljudje so veliko bolj sproščeni, javno lahko pokažejo nezadovoljstvo. Tega včasih ni bilo, če si kaj kritiziral, si padel v kolesje kaznovanja. Ampak če nisi bil kritičen, si lahko živel krasno. V naši vasi so bili v teh časih večinoma naklonjeni cerkvi in so povsem mirno živeli.
Kdaj se vam je zdelo najbolj optimistično obdobje?
V sedemdesetih, tudi še v osemdesetih. Takrat sem bila tudi osebno prepričana, da se bo Jugoslavija krasno prebila. Vendar je bil nacionalizem preveč razvit.
Ste izstopili iz Zveze komunistov?
Konec osemdesetih sem izstopila, vsega je bilo že preveč. Na forumih sem glasno povedala, da se z določenimi stvarmi ne strinjam. Na primer z omejitvami, da uspešen direktor ni mogel imeti več kot trikratnika osnovne plače. Ali pa s tem, da so bili prosvetni delavci, učitelji, profesorji, plačani mizerno, kot navadni proizvodni delavci.
Koliko vnukov imate?
Štiri – in šest pravnukov. Najstarejši pravnukinji sta stari šestnajst let, najmlajši pravnuk je pravkar dopolnil eno leto. Zadnjih petnajst let vsepovsod hodimo skupaj s hčerko, vnukinjo in pravnukinjo ter nastopamo kot štiri generacije. Tako povezane smo kar nekakšna atrakcija. Stik z družino je zame pomembna vrednota in sem jo ohranila, čeprav je bila tudi vzgoja otrok trda pot. Že ko sta bila moja otroka majhna in smo sami živeli v Ljubljani, se je začelo kazati družbeno razslojevanje, eni so imeli vse dobrine, drugi ne, tudi v šoli se je to poznalo. To je bil tudi moj kompleks, ker nisem mogla študirati takrat, ko sem si najbolj želela, saj sem bila pri enaindvajsetih letih že mati. Pozneje sem sicer diplomirala, zavedanje o pomembnosti izobrazbe pa sem prenesla tudi na hčer in sina. Skozi to smo se navezali drug na drugega in še zdaj vse praznike večinoma preživljamo skupaj. Tudi njim se zdi nemogoče, da ne bi vedeli, kje sem in kako se imam.
Kako pišete?
Pišem na roko, tako sem bolj prisebna, misel lepše teče. Imam še posebno navado, da sočasno pišem in pletem. Ne znam početi enega brez drugega. Pri pletenju ni treba razmišljati in tako pletem, potem pride misel in jo zapišem, potem spet pletem in pride nova misel ter jo zapišem … to mi je povsem prešlo v navado. Rokopis prepišem v računalnik in potem opravim še korekture.
Pišete vsak dan?
Vsak dan, po štiri, pet ur. Zdaj imam čas, lahko si privoščim, nihče me ne moti.
Kaj še radi počnete? V čem je skrivnost za dolgoživost, čilo starost?
Nikomur ne bi dala nikakršnega recepta, preprosto mora vsak človek živeti tako, kot sam v sebi oceni, da je sposoben in motiviran. Vsak splošno izobražen človek že ve, kaj je dobra prehrana in zakaj je to pametno upoštevati. Izogibati se je treba drogam in alkoholu, sicer pa menim, da je treba živeti po notranjem počutju.
Kaj so torej težave poznih let?
Vrstnice, sicer jih je ostalo le še malo, rada opomnim, da se ljudje na splošno prehitro vdajo. Gredo v pokoj, se usedejo v fotelj, prižgejo televizor, gledajo kakšne limonade, srečujejo se ob kavicah, brez vsakega smisla. Tako življenje je res mizerno. Nikoli mi ni bilo dolgčas, v Bohinju imamo hiško, s pokojnim možem sva jo postavila leta 1974, in kadar mi postane Ljubljana odveč, grem vedno tja. Smučala sem, plavam še vedno zelo rada, uživam v naravi, to je način življenja. In ogromno berem. Pa tudi zajtrka ne morem imeti brez križanke. Preveč dolgočasno mi je, da bi samo sedela pri jedi.
Kateri pisatelji in dramatiki so vam všeč?
Ruske sem dala vse skozi, izjemno imam rada Tolstoja in Dostojevskega, od Francozov pa Zolaja. Pred kratkim sem spet prebrala njegov roman Denar – prav sodobno branje o bankah in bančnem dogajanju. Od naših ga ni čez Cankarja. Danes pozno zvečer pa za sprostitev čisto rada berem žepne knjige raznih žanrov, pri katerih se štirinajst dni pozneje ne morem več spomniti niti naslova. A ne vedno. Če le dobim v roke kakšno dobro sodobno knjigo, ki me pritegne. Trenutno je to Nebesna modrina Georgesa Batailla.
Kako kaj spite?
Moram reči, da kar dobro. Čez dan ne počivam, spat grem šele ob enajstih zvečer, če je knjiga, ki jo berem, dobra, sem lahko budna še tudi do dveh zjutraj, prednost pa je, ker lahko zjutraj spim do osmih, pol devetih, ko se začnem prebujati.
Kaj pa sanje, veliko sanjate?
Veste, da res, povrhu o zelo zanimivih zadevah. Predvsem o dogodkih, nekako obrnjenih, o odtenkih svojega življenja. Nikakor pa ne tistih sanj, ki bi si jih človek želel, da bi na primer rekla, nocoj bom pa sanjala o svojem možu. Kar bi mi bilo, verjemite, res lepo.
Članek Gospa tovarišica, ki plete misli najdete v skupni prilogi Dela in Slovenskih novic, Plus 50.
