Če kdo, otroci v teh dneh že težko čakajo prvega člana decembrske dobre trojke, sv. Miklavža, čeprav prinese le kakšno sladkarijo, morda še pomarančo ali mandarino ter rožiče in fige.
Miklavž ne prihaja sam. Poleg angelov so obvezni spremljevalci parkeljni, ta strašna in strašljiva bitja, ki največkrat rožljajo z verigami.
V Goričanah pri Medvodah so se pretekli vikend, ko je lilo kot iz škafa, ne ozirajoč se na vreme, podili samo parkeljni – brez Miklavža, kot nekakšen uvod v prve decembrske dni, ko bodo skupaj z dobrim svetnikom hiteli od vrat do vrat. Druga goričanska noč parkeljnov je bila prava predstava peklenščkov, hudičev in parkeljnov v najrazličnejših podobah, z maskami in seveda obveznim rožljanjem verig.
Tri kepe zlata
Sicer pa najprej o sv. Miklavžu, ki ga legenda predstavlja kot velikega čudodelnika in mogočnega zavetnika. Tako meni slovenski etnolog dr. Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev, kjer beremo, da je tri hčere siromašnega moža rešil sramotne usode, ko jim je ponoči porinil skozi okno tri kepe zlata in jim tako priskrbel potrebno doto. Od tod nemara izhaja šega, da otrokom ponoči prinaša darove v nastavljene posode, od tod tudi tri jabolka, ki jih na podobah nosi s seboj in so pravzaprav tri kepe zlata, le da jih je ljudska domišljija spremenila po svoje.
»Iz bogato razpletene legende o sv. Miklavžu naj navedemo še, da je nekoč pomiril vihar na morju in da ga imajo zato na splošno tudi mornarji in brodniki za svojega zavetnika,« poudarja dr. Kuret.
Če so angeli kot Miklavževi spremljevalci bolj prepoznavni kot človeška bitja z znanim obrazom, pa so po Kuretu našemljenci, ki so predstavljali rajnike in druge demone, po krščanskem pojmovanju postali hudobni duhovi, hudiči, parkeljni. Postali so spremljevalci svetniškega dobrotnika in izvrševalci kazni nad porednimi otroki.
»Letos je sodelovalo 11 skupin, skupaj blizu 150 parkeljnov iz štirih držav, Slovenije, Avstrije, Italije in Hrvaške,« pravi Nejc Bergant iz Turističnega društva Goričane - Vaše, organizator tega večera. »Skupine so se v obliki mimohoda sprehodile po dvesto metrov dolgi trasi in tako predstavile svojo opremo, običaje in kanček zgodovine. Vse skupaj se dogaja brez Miklavža seveda! Ta prireditev je za naše kraje nekaj novega, nekaj zanimivega za ljudi, ki še verjamejo v te običaje.«
Skupina parkeljnov iz Goričan je nastopila kot zadnja, potem pa se je množica najrazličnejših domačih in tujih parkeljnov ter drugih našemljencev pomešala med gledalce, ki so sprva za ograjo občudovali mogočen, tudi z ognjem obarvan sprevod.
Še pred sv. Miklavžem
»Vse obleke in maske goričanskih parkeljnov so bile izdelane ročno,« pove Bergant. »Maske so iz umetnih mas, vsak si je svojo izdelal sam, prav tako obleko in rekvizite. Tokrat so se predstavili le peklenščki, ki so se pokazali v svoji najboljši in seveda najbolj strašni luči, s tem pa so opomnili otroke, da morajo biti pridni, ter pokazali, kdo jih bo obiskal, če ne bodo.
Prav zato je tak dogodek še posebno zanimiv v našem delu Slovenije, kjer se miklavževanje še vedno intenzivno pojavlja, tako da s tem našega poslanstva še ni konec. Vsako leto se, seveda v spremstvu sv. Miklavža, 5. decembra v večernih urah podamo od vrat do vrat, le da je prižgana kaka luč kot znak dobrodošlice. Takrat delimo darila in morda tudi šibe ter s tem opominjamo otroke, da morajo biti pridni čez vse leto.«
Vrnimo se spet k pripovedi dr. Nika Kureta. »Na Slovenskem imamo območja, kjer ob večerih pred miklavževim samega svetnika ni, ampak razsajajo in strašijo po vaseh parkeljni,« pravi etnolog. »Ime je nemškega izvora (Bartl), oseba pa je vsaj indoevropska. Našemljenec predstavlja prednika in je zato vedno kosmat, strašen na pogled, rogat, rožlja z verigami in rogovili po cesti ali po hišah.«
Nastopi samih parkeljnov dokazujejo, da imajo kosmati, divji našemljenci prastaro domovinsko pravico na indoevropskih tleh. Sv. Miklavž se jim je pridružil šele po 12. stoletju. Ni jih kaj prida krotil, ampak jih je spremenil v hudobne duhove, v hudiče v krščanskem smislu. Odtlej so se zmerom bolj tudi tako šemili, da so bili čim bolj podobni hudičem, kakor jih poznamo iz srednjega veka in iz tedanje likovne umetnosti.
»Popolnoma zgrešeno bi zato bilo, ko bi trdili, da si je šele sv. Miklavž omislil hudiče za svoje biriče, za izvrševalce kazni, za strah malopridnim otrokom,« sklene dr. Kuret.
