Internet je v devetdesetih letih začel globalni pohod in neslutene možnosti, ki jih še danes ponuja, so izdatno spremenile naše življenje. S pomočjo pametnih prenosnih naprav smo zdaj ves čas obveščeni, ni nam več treba izgubljati časa z iskanjem potrebne informacije, pravega naslova, zapiralnih časov ali zabave, medtem ko s svojo eksistenco plujemo skozi najrazličnejša wifi, G3- in podobna območja. Relativno zgodaj je postalo očitno, da bo prihod interneta do temeljev pretresel medijski prostor. Papirnati mediji so se odzvali po najboljših močeh, postali so bolj slikoviti, bolj senzacionalistični, digitalizacija je omogočila, da smo prelistavali poročila o dogodkih, ki so potekali minuli večer, torej pred nekaj urami. A to za bralce ni bilo dovolj. S tehnologijo je pač tako, da pričakujemo vedno več, ceneje in hitreje.
Ta hiperprodukcija na vseh nivojih dejansko še obstaja, a je že očitno, da tovrstni sistem ne more trajati v nedogled. Vsi vemo, da zgolj zaostali in ekonomisti verjamejo v neprestano rast znotraj zaprtega sistema. Sleherniki so spoznali, da sta polje podatkov, ki nam jih ponuja internet, in narava ponudnikov, od brskalnikov do spletnih strani, podvržena bistveno bolj ohlapnim nadzorom, kot smo jih pričakovali. Njihove namere pa še zdaleč niso izključno plemenite. Okolje spletišč, kot sta facebook in youtube, postajata moteče ovešeno z oglasi in vsiljivo pri izpostavljanju določenih vsebin.
Raziskovalno podjetje Harris Interactive je objavilo zanimiv podatek, da kar 98 odstotkov Američanov ne zaupa podatkom na spletu, prepričani so, da niso ažurni, kar 53 odstotkov pa jih verjame, da so podatki izpostavljeni prikriti želji po samopromociji. Ne nazadnje nam zdrava pamet pove, da nam nihče ne bo ničesar ponujal zastonj. Ne v tem svetu. To pomeni, da je vsaka naša medmrežna pridobitev tako ali drugače od nekoga zaslužek. To velja tudi za ukradene vsebine. Hkrati se padanje naklad klasičnega časopisja umirja in bi se po nekaterih napovedih lahko v kratkem ustalilo ali bi naklade celo začele rasti. Razlog naj bi bil v tradicionalnem zaupanju v tiskano besedo. Tiskane medije bi v tem duhu lahko primerjali z vinilnimi ploščami, ko so za časa vladavine cedejev skoraj povsem izginile, zdaj pa se v velikem slogu vračajo. Zakaj jih nismo znali ceniti? Ker nas je za nekaj časa pritegnila nova igrača?
