LJUBLJANA – Veliko bul in drugih papeških dokumentov hranijo slovenski arhivi, največ seveda škofijski oziroma nadškofijski. Vanje, kot je splošno znano, nepoklic(a)ni ne zahajajo, zato o eksponatih, ki jih hranijo, ne vemo veliko – razen če jih ne razstavijo. Trenutno in do 10. maja je v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani odprta največja razstava arhivskih dragotin do zdaj. Med njimi je tudi precej papeških, od starih pergamentnih listin do najnovejših nadškofovskih imenovanj, a tudi drugih predmetov. Posebno mesto med njimi zagotovo pripada papeškemu prstanu iz sarkofaga škofa Nazarija.
Ukradli svetnika
Po izročilu so stari Koprčani svojega prvega škofa sv. Nazarija vneto slavili kot mestnega zavetnika. Rojen naj bi bil med letoma 470 in 480 v Borštu, 14 kilometrov južno od mestnih vrat na Mudi. Borščani so celo ohranili spomin, ki je več kot 1500 let ustno prehajal iz roda v rod, kje natančno je stala svetnikova rojstna hiša. Tam, kjer zdaj raste hruška ob hiši Francke Jurinčič. Ob poti proti Glemu pa je Nazariju posvečena pokopališka cerkvica.
Nazarij ni bil le globoke vere, ampak tudi široke izobrazbe. Za škofa ga je na predlog oglejskega patriarha Štefana in vzhodnorimskega cesarja Justina I. leta 524 imenoval papež Janez I. Med 33-letnim škofovanjem se je ljudem zelo priljubil in že za življenja veljal za svetnika. Po smrti 19. junija 557 so ga pokopali v stolnici (sedanja ni ista stavba, je pa na istem kraju in v njej je ohranjen Nazarijev grob). Njegove posmrtne ostanke so skozi burno zgodovino tudi prestavljali, ko so jih skrivali pred sovražniki.
Vedno pa jim svetnika ni uspelo skriti pred plenilci. Koper, ki se je v tistem času imenoval Justinopolis, so leta 1380 napadli in oplenili Genovčani. Poražence so hoteli skrajno ponižati tudi simbolno, tako da so s seboj odpeljali Nazarijeve svetniške kosti. Prizadevanja, da bi jim jih vrnili, so bila ob izjemnih naporih koprskega škofa Jeremija Pola uspešna šele po 42 letih, 1422. Odtlej so meščani Nazarija vsako leto na dan smrti, 19. junija, slavili z največjimi častmi. Neprekinjeno vse do 1955., ko je po podpisu londonskega sporazuma oktobra 1954 cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla Jugoslaviji. Precej prebivalstva se je kmalu odselilo v Italijo, jugoslovanska oblast pa je poskrbela, da Nazarijeve slavilne procesije ni bilo več.
Presenečenje, a z logiko
Osem let pred vnovično ustanovitvijo samostojne koprske škofije so 1969. uradno odprli sarkofag s posmrtnimi ostanki sv. Nazarija. O tem, na čigavo pobudo in s kakšno utemeljitvijo, nismo našli javno dostopnih podatkov. Na dveh črno-belih fotografijah, pred desetimi leti objavljenih v vodniku po razstavi Dragotine koprske škofije, je prepoznati duhovnike tedanje apostolske administrature.
Odpiralce sarkofaga je sv. Nazarij nagradil z nepričakovanim in resnično redkim čudežem. V notranjosti je namreč ob relikvijah ležal prstan z monogramom Pavla II., ki je papeževal med letoma 1464 in 1471. Kako je zlati prstan pristal pri Nazariju, bo najbrž večna skrivnost.
Skrivnost pa vendarle obdaja neka logika.
Pavel II. je (izbran med 40 kandidati) tron sv. Petra zasedel neposredno za Pijem II., ki je prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko, se ustavil v Ljubljani, bil (med drugim tudi) tržaški škof, kot papež pa je 6. septembra 1462 potrdil ustanovitev od oglejskega patriarhata neodvisne ljubljanske škofije.
Pavel II. se je rodil v Benetkah kot Pietro Barbo. V papeškem grbu je imel leva svoje stare patricijske rodbine. Njena veja se je prav med njegovim papeževanjem naselila v tedanji beneški (pozneje pa habsburški) Istri, ki je pozneje pridobila pomembne posesti še na Dolenjskem in Notranjskem. Rodbina je še posebno zaznamovala Šentrupert v dolini reke Mirne. Enega izmed Barbovih, Bernardina, ki je med študijem v Tübingenu z zadolževanjem in neprimernim vedenjem zabredel v težave, je junija 1583 s pismom kranjskim deželnim stanovom reševal Primož Trubar. O povezanosti rodbine Barbo s slovensko zgodovino bi lahko pisali obsežne knjige. V tej luči najdba prstana njihovega papeža v koprski stolnici pravzaprav ni več tako zelo presenetljiva. Zadnji moški potomec slovenskih Barbov je bil v dolenjskem Šentrupertu rojeni Robert (1889–1977). Najmlajša med njegovimi tremi polsestrami, grofica Stella, je živela in umrla na gradu Dob, ki je najmanj od 14. stoletja do božičnega požiga v letu 1942 stal natanko tam, kjer je zdaj – največji slovenski zapor.
Prstan Pavla II. tudi na Dolenjskem V Sloveniji je bil do leta 1944 tudi pečatni prstan papeža Pavla II. Zdaj ga na Dunaju hrani 87-letna Livia Reden Barbo, ki je minulega novembra v pogovoru za Nedeljske novice izpovedala: »Slovenija je moj dom, moja domovina.« Na gradu Rakovnik pri Šentrupertu rojena grofica je zaupala, da ji je oče papežev prstan predal med vojno ob njenem odhodu v Avstrijo – kjer bo bolj na varnem. |
