Pakistanci le spregovorili 
o norem reševanju Humarja

RAWALPINDI – Leta 2005 se je Tomaž Humar podal na Goro ubijalko, kot pravijo deveti najvišji gori sveta, Nanga Parbat (8125 m) je to! Čemur je sledila ena najspektakularnejših reševalnih akcij, ki jo ima pakistanska vojska zapisano z zlatimi črkami. Pred deseto obletnico je prav o tem podvigu v zadnji številki ameriške vojaške revije Unipath, ki jo izdaja ameriško poveljstvo za Bližnji vzhod in osrednjo Azijo, takole razmišljal generalmajor Shahid Mahmood:

Gora ubijalka

»Vsemogočni Alah je Pakistan blagoslovil z domala neverjetnimi naravnimi danostmi, tudi visokogorjem, ki v obliki Karakoruma, Himalaje in Hindukuša grbanči Pakistan, njih skalnate in prepadne stene pa predstavljajo vrhunski izziv in poslastico številnim alpinističnim odpravam...« Čeprav veličastni, nadaljuje, pa so pakistanski vršaci – tako rekoč pogled v zmajevo žrelo! Čemur pritrjuje dejstvo, da je pakistanska vojska tam na sila drzen način rešila že mnoge. Pa se je Mahmood mahoma spomnil še tiste najdrznejše izmed dozdajšnjih reševalnih akcij, »vse skupaj je še tako živo, saj je, kot da bi bilo včeraj,« se je zdrznil in začel, »da, bilo je avgusta 2005«. Pred očmi se mu je prikazala Gora ubijalka. »Pravzaprav je bil to že drugi Humarjev poizkus,« je vedel, »saj je moral že leta 2003 zaradi slabega vremena odnehati,« in premleval o zloglasni Rupalski steni, 4511 metrov visoki in navpični nočni mori, ki velja nasploh za enega najtežjih alpinističnih izzivov.

Sinov čeveljček

Dve leti pozneje je Humar priplezal skoraj že do polovice. Naprej ni šlo več. »Z neba so padale grmade snega, zaradi megle še svojega prsta nisi mogel videti.« Oseminštirideseturna snežna nevihta Humarju ni več dovolila poti navzgor. Okoli njega je bobnelo: grmenje plazov je bilo skoraj kataklizmično. Pa tudi obleko je imel povsem razmočeno. V mokrih in snežnih ter rjovečih razmerah ni smel niti za hip zatisniti očesa. »Petega avgusta ob šestih zjutraj se je moral zato predati in prek radijske postaje vložiti zahtevo za reševanje s helikopterjem; štete so mu bile ure …«

In ne le fizično, tudi psihično je postajal vse bolj načet. Njegove zaloge hrane so bile na skrajnem minimumu! »Ostal mu je le še sinov čeveljček, ki ga je vzel seboj za srečo. Prav iracionalno poljubljanje tega predmeta ga je, rekel bi, tudi ohranilo pri življenju …«

Slovenske in pakistanske oblasti so bile v nenehnem stiku. »Družno smo urejali še zadnje podrobnosti glede reševanja, ki je bilo nasploh odmevno.« Njegovo reševanje se je potem dotaknilo večmilijonskega občinstva, ki je z vseh koncev sveta z nestrpnostjo pričakovalo (ugodne) novice, »da bi le rešili to dragoceno življenje,« se je zavedal tudi Shahid Mahmood.

Z glavo skozi zid

»Zaradi redkega zraka, močnih vetrov in snežnih plazov je bilo reševanje s helikopterjem skrajno nevarno!« Sploh ker je Humar obtičal na zelo občutljivem in strmem predelu. Na kakršno koli pristajanje kar pozabite. Pesek v peščeni uri se je že iztekal. Vsakršno zavlačevanje bi le še dodatno zmanjševalo možnost, da bi ga še dobili živega.

Pri pakistanskih reševalcih je bilo čutiti strašansko napetost, saj so se člani njihovega vojaškega letalstva zavedali, da se podajajo v operacijo, ki bi bila kaj lahko – samomorilska. Čeprav je bila to enota vrhunsko usposobljenih za reševanje prav v visokogorju.

Sedmega avgusta je šel v zrak izvidniški helikopter. »Končno so ga izsledili, srhljivo, visečega na strmi in poledeneli steni!« Sprva so mu hoteli dostaviti nekaj živeža in suho obleko, a je bilo zaradi premočnega vetra že samo približanje – nemogoče. »Kljub temu smo sklenili, da gremo z glavo skozi zid in rešimo Humarja pred gotovo smrtjo,« se je spominjal Mahmood, zavedajoč se, »da celotni slovenski narod diha in moli za ta čudež!«

Ponj je šel vojaški helikopter lama, ki sta mu poveljevala podpolkovnik Rashid Ullah Baig ter major Khalid Amir Rana. In bi si v idealnih razmerah sicer pomagala z vitlom, a je Himalaja takrat kazala svoje najostrejše zobe. Pred očmi obeh herojskih pilotov je bilo le eno – rešiti Slovenca!

Vedela sta, da mora biti helikopter čim lažji, in šla na pomoč z le pljunkom goriva – za pičlih 40 minut letenja.

Samomorilsko lebdenje

Dvakrat sta poskusila, a je uspelo šele na sv. Lovrenca. »Ko se je desetega avgusta zgodila ena najzahtevnejših operacij v vsej zgodovini letalstva!« Takrat se je helikopter sprva povzpel na višino 6700 metrov, »kar je višje od še priporočljive višine,« je bil več kot nazoren generalmajor. Ker sta imela grelnike zaradi varčevanja z gorivom zaprte, sta pilota skozi zastekljeno polje komajda še videla. A vseeno pokazala vse, kar znata, ter se z rezili propelerja povsem – na manj kot meter – približala skali. Vedoč, da bi bila že najmanjša napaka smrtonosna, sta Humarju nekajkrat poskušala vreči vrv z zanko in sidrom, a so bile razmere preslabe, pilota sta priznala, da je bilo to nič drugega kot – samomorilsko lebdenje v zraku!

Zaradi nenehnih turbulenc in snežnih plazov, ki jih je na njihovi poti navzdol ves čas sekljal propeler, sta morala imeti pri manevriranju jeklene živce. Za nameček je vrtoglavo padal še kisik. Takrat jima je le uspelo vreči tri vrvi, vsaka je imela na koncu utež, in nalahno zanihati plovilo, da so priplavale do Humarja, ta pa se je ves izmučen le s težavo pripel. Še huje: ena od vrvi se je z jeklenim sidrom tako čvrsto zataknila v led, da mu je ni in ni uspelo izvleči. »Kar je pomenilo, da je bil helikopter takrat privezan na goro, noro!« še danes ne more verjeti Mahmood.

Dramatično raztezanje

Zdaj je moral pilot svojega jeklenega kačjega pastirja še enkrat zanihati, tokrat v še bolj surovih razmerah, hotel je stran od stene pa še malo višje, pritiskal je in potiskal, komunikacija s Humarjem je bila zaradi hrupa tako ali tako nemogoča, helikopter je le še s težavo vlekel zasidrano vrv, sile pa so zaradi elastičnosti ter dramatičnega raztezanja narasle čez vse normalne meje. Le malo, pa bi se zgodila grozovita tragedija mednarodnih razsežnosti. V tistem je namreč helikopter zavihtelo najprej navzdol, potem pa še silovito na desno, pilota sta zaprla oči in molila, Alah, Alah!

Ki pa ju je v zadnjem hipu le uslišal: tisto sidro se je namreč po nekem naključju še pravi čas odtrgalo ter se skupaj s Humarjem pognalo kot pri bungee jumpingu visoko navzgor, Kamničana je izstrelilo celo v višino pilotske kabine, še dobro, da je bil helikopter ravno dovolj oddaljen, če bi ne bil, bi soloplezalec končal razsekan v ostrem in vrtečem se rotorju.

Že v nekaj minutah so vsi trije varno pristali v baznem taboru ob vznožju južne stene Nanga Parbata. Pilota sta si pošteno oddahnila po uspešno opravljeni misiji – na meji mogočega.

Pakistan zato zlepa ne bo pozabil na junaška pilota. Ki sta svoji življenji postavila na kocko samo zato, da bi rešila slovenskega alpinista. Ta je štiri leta pozneje za vselej izgubil boj s svojo ljubico – Himalajo. Pred dnevi je od Humarjeve smrti minilo pet let.