Medicina dela čudeže. Francka pri 68 letih s pomočjo umetne oploditve zanosi in rodi. Veselje je nepopisno, ko jo odpustijo iz porodnišnice in se vrne domov, jo obiščejo bližnji in daljni sorodniki. Vsi so enako radovedni:
»Ali lahko vidimo dojenčka?«
Francka: »Ne še, najprej bom skuhala kavo in se malo pogovorimo.«
Mine ura, dve, ko enega iz žlahte znova premaga radovednost:
»Pokaži nam prosim otroka.«
Priletna mamica: »Ni še čas za to.«
Čas teče, goste mineva potrpljenje:
»Povej nam vsaj, kdaj bomo lahko videli dojenčka?«
Francka: »Ko zajoka.«
Oni: »Zakaj prav takrat?«
Ona: »Ker sem pozabila, kam sem ga dala.«
Polde se vrne od zdravnika. Najprej seveda zavije v birtijo, kjer ga sreča Korel.
»Kaj ti je, prijatelj, da si tako slabe volje?«
Polde: »Kaj ne bi bil. Zdravnik mi je našel sladkor v krvi in mi prepovedal vse, kar je sladkega. Ne smem baklave, tort, piškotov, še sosede ne.«
Korel zbegano: »Kako? Zakaj pa ne sosede?«
Polde: »Ona mi je najslajša.«
