LJUBLJANA – Predsednik republike Borut Pahor je ob robu letošnjega praznovanja dneva državnosti in 25. obletnice osamosvojitve ter menda predvsem zaradi brexita (ker je večina državljanov Združenega kraljestva na referendumu potrdila, da ne želi več ostati v Evropski uniji) napovedal, da bo še v tem tednu, najverjetneje že v četrtek, k sebi (na pogovor na šest oči) povabil šefa dveh največjih parlamentarnih strank, predsednika vlade in vladnega SMC dr. Mira Cerarja ter prvaka opozicijskega SDS Janeza Janšo.
Za zdaj je znano le tisto, kar je (na)povedal Pahor: da bi se z Janšo in Cerarjem začel pogovarjati o povezovanju in usklajevanju, ki sta zaželeni zlasti zaradi posledic brexita. Pahor si želi, da bi v Sloveniji, če bo to le mogoče, znova dosegli takšno stopnjo usklajenosti in medsebojne povezanosti, kakršno nam je nazadnje uspelo izraziti na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti naše države (konec leta 1990). Pahorjevo osebno mnenje se hkrati glasi, da bi morale vse tiste države članice Evropske unije, ki na prihodnost Evrope ne gledajo tako kot večina volilnih upravičencev Združenega kraljestva, prav zaradi brexita združiti svoje napore in moči ter odločneje podpreti sodelovanje in povezovanje na območju EU. Če bo treba, pravi Pahor, bi kazalo podpreti celo federativno EU. Zato, ker Slovenija spada v najtrdneje povezan krog držav članic EU, tja, kjer sta in bosta Nemčija in Francija: »Vsako čakanje, vsakršno malodušje, lahko spodbudi tiste, ki ne verjamejo v združeno Evropo, da bodo prepričevali ljudi, da v EU ni nobene perspektive in se je treba vrniti k nacionalnim politikam. To ne bi bilo dobro za Evropo, zlasti pa ne za Slovenijo.« Skratka, trdnejšemu povezovanju in zbliževanju stališč naj bi bili namenjeni tudi Pahorjevi pogovori z Janšo in Cerarjem, Pahor si želi, da bi bili takšni sestanki pogostejši oziroma morda celo redna oblika usklajevanja mnenj med SMC in SDS.
Za enotnost pa kar vsi
Kaže, da se naš predsednik za redno usklajevanje Cerarja in Janše ne zavzema le zaradi brexita. Kaj je že posebej poudaril v govoru, ki ga je imel v soboto, na osrednji državni proslavi na ljubljanskem Kongresnem trgu? Da je bila lepota slovenske osamosvojitve prav v tem, da je ljudi vključevala in povezovala, ne pa izključevala, četudi tolikšna enotnost ni nastala čez noč, temveč je bila plod daljšega dialoga, sodelovanja in zaupanja, kar pa bi kazalo obnoviti, še preden se bomo soočili z novimi največjimi izzivi. Vse te bomo po Pahorjevih besedah lahko zasukali Sloveniji v prid le v primeru, da ne bomo drug drugega več izključevali. Res je, tudi na proslavi Za mojo Slovenijo, ki jo je ob dnevu državnosti na Trgu republike priredilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) in jo je med parlamentarnimi strankami podprl le Janšev SDS, so poudarili, kako zelo pomembna je bila enotnost Slovencev v času osamosvojitve. Razlika med prvo in drugo proslavo pa se je kljub temu videla, no, ja, celo iz vesolja.
Kakor koli, Pahor je pripravljen biti celo v vlogi mosta, čez katerega se bosta drug drugemu najprej (za začetek) lahko približala Janša in Cerar. Pa je takšen Pahorjev most (Pahor kot most) lahko dovolj trden, da si na njem spravljivo podata roko Cerar in Janša? Je lahko kot kamen, skala, kost? Bomo videli. V politiki je pretirani vnaprejšnji optimizem velikokrat le iluzija. Ameriškemu predsedniku Jimmyju Carterju je sicer celo egiptovskega predsednika Anvarja el Sadata in predsednika izraelske vlade Menahema Begina svojčas uspelo prepričati, naj se objameta in podpišeta mirovni campdavidski sporazum. To sta storila kljub grožnjam Sirije, Libije, Alžirije, Iraka in Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) ter skrajnežev v Egiptu in Izraelu. Za to sta dobila celo Nobelovo nagrado za mir. Toda Pahor ni ameriški predsednik. Če pa bi mu do (predčasnih) volitev uspelo prepričati Janšo in Cerarja, naj zakopljeta bojno sekiro, bi si tudi on najbrž za to zaslužil Nobelovo nagrado. Brez skrbi, nobene možnosti ni, da bi jo dobil. Pa ne zato, ker je, to namiguje pesnica Svetlana Makarovič, ki Pahorja pač ne mara, povezovalen le toliko kot žvečilni gumi v laseh. Zato, ker je projekt političnega zbliževanja SDS in SMC sizifov projekt par excellence.
| Laže je graditi most s Sicilije Nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi je Italijanom večkrat (vsakič resda v predvolilnem času, ne nazadnje tudi še leta 2008) obljubljal, češ da bo tokrat čisto zares zagotovil gradnjo 3,7-kilometrskega mosta čez Messinsko ožino, takšnega, ki bo Sicilijo končno že povezal s celinsko Italijo. Čez most, če bi ga zgradili, naj bi se 64 metrov nad morsko gladino vsak dan peljalo celo do 140.000 avtomobilov. Mosta, jasno, še vedno ni. Je pa bolj verjetno to, da ga bo Italijanom uspelo zgraditi že po naslednjih volitvah, kot to, da bo Borutu Pahorju uspelo prepričati Cerarjev SMC in Janšev SDS, da bi poslej bila enotna. Kaže, da se naš predsednik za redno usklajevanje Cerarja in Janše ne zavzema le zaradi brexita. |
