LJUBLJANA – Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ki je začel veljati predvčerajšnjim, določa, da bo zagovornik načela enakosti v bližnji prihodnosti samostojen in neodvisen organ. Bolj samostojen kot doslej in predvsem precej bolj neodvisen od politike, ki se tako rada v vse vtika. To med drugim pomeni, da zagovornik ne bo več deloval pod okriljem ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, marveč ga bo imenoval državni zbor na predlog predsednika republike. Za kaj naj bi bilo to pomembno?
Denimo zato, ker naj bi po novem končno imel več možnosti, da »na neformalen način nadzoruje spoštovanje prepovedi diskriminacije, spodbuja k spoštovanju pravice do enakega obravnavanja ter (zlasti žrtvam kršitev, lahko pa tudi potencialnim kršiteljem, organom oblasti, podjetjem itn.) ponuja nasvete, podporo, pomoč in informacije«.
Na spletni strani zagovornika je že do zdaj pisalo, da četudi sami ne znate napisati pritožbe, ki bi jo radi naslovili nanj, in ne morete najti nekoga, da bi vam jo pomagal napisati, lahko, če menite, da ste žrtev diskriminacije, pokličete po telefonu – njegova telefonska številka je še vedno 01 369 75 03 – in se boste dogovorili za srečanje z njim, ki si bo sam zapisal vse, kar mu je treba vedeti o vašem primeru. Sliši se tako preprosto, a ne? Pa ni. Že pred 12 leti smo Slovenci uradno vzpostavili svoj sistem za boj proti diskriminaciji, vendar pa naši oblastniki še niso utegnili pripraviti, kaj šele požegnati, ne vizije ne strategije za boj proti diskriminaciji. Pa bi to že morali storiti? Bi. Parlamentarna večina, ki je podpirala takratno Drnovškovo vlado, je že leta 2001 izglasovala sklep, s katerim je isti vladi naložila, naj to stori čim prej. Mineva prav tako že osem let, odkar bi morala izvršilna veja oblasti zagotoviti tudi delovno mesto za nekoga, ki bi deloval na področju zagotavljanja enakopravnosti obeh spolov in bi ukrepal proti v naši družbi prevladujoči, natanko tako, diskriminaciji žensk. Piarovsko se sicer občasno (zlasti pred vsakokratnimi volitvami) všečno strese gora, toda po takšnem tresenju se ni skotila niti miš. Pa bi lahko rekli, da so glede na svoj politični vpliv za takšno stanje najbolj odgovorni predsednik vlade, predsednik državnega zbora in predsednik republike? Seveda bi lahko.
Politična kozmetika žal ni dovolj, da bi neka država zase lahko že kar trdila, da je pravna in demokratična. Zdi se, da je bila politika tudi novi zakon o varstvu pred diskriminacijo pripravljena sprejeti le zato, ker je Slovenija pred časom prejela opomin Evropske komisije, ki je naši državi očitala, da slovenski zagovornik sploh nima statusa neodvisnega organa, da to vzbuja dvom glede njegovega samostojnega delovanja, zlasti tedaj, ko mora presojati primere diskriminacije v državnem sektorju. Da pa naši oblastniki, četudi so želeli, da bi naša država postala članica prestižnega sveta OZN za človekove pravice za obdobje 2016–2018, s svojimi dejanji ne prispevajo k ugledu Slovenije na področju mehanizmov varstva in promocije človekovih pravic ter boja proti diskriminaciji, je opozarjala tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Je zdaj res vse drugače?
Ste vedeli, da imamo v Sloveniji že od junija 2010 zagovornika enakih možnosti? Ja, ga imamo. To funkcijo že od takrat zaseda nekdanji sodelavec varuhinje človekovih pravic Boštjan Vernik Šetinc, Cerarjeva vlada pa ga je lani celo vnovič imenovala. No, v skladu s spremenjeno zakonodajo bo naslednjega in kakor bolj samostojnega zagovornika že predlagal predsednik republike Borut Pahor. In če ga bo na njegov predlog potrdil državni zbor, bo ta lahko takoj začel prositi za denar za novi računalnik, sestavljati razpis za morebitne sodelavce in si poskušal izboriti pravico do spodobne proračunske postavke, iz katere naj bi država financirala njegovo delo. Za naše oblastnike je bilo resda pomembno, da bi bila Slovenija vsaj v prestižnem svetu OZN za človekove pravice v obdobju 2016–2018. |
