NA KOŽO

Pahorjev gambit

Objavljeno 19. marec 2017 23.35 | Posodobljeno 20. marec 2017 00.30 | Piše: Matej Lahovnik
Ključne besede: komentar

Pahor je z uravnoteženim predlogom pokazal razliko med moderno in staro levico.

Matej Lahovnik.

S predlogom kandidatov za nove ustavne sodnike je Pahor pokazal, da ni samo občasni dežurni zabavljač naroda, ampak, ko je treba, tudi državotvorni predsednik. Njegova lista predlaganih kandidatov je takšna, da ji s strokovnega vidika ne more nihče resno oporekati, hkrati pa tudi ni ideološko enostranska. Nad pahorjansko uravnoteženostjo je vedno znova in znova, tokrat pa zagotovo še prav posebno, razočaran tisti del levice, ki meni, da je nasprotno stran treba povoziti kadar koli in kjer koli je to mogoče. V tem je tudi bistvena razlika med staro levico, ki se ne more otresti starih navad, in novo moderno levico, ki jo pooseblja Pahor.

Ne smemo zanemariti, da je Pahor z zelo uravnoteženim predlogom v svojem slogu tudi začel serijo potez, s katerimi si zagotavlja skoraj plebiscitarno podporo tudi za drugi mandat, o katerem bomo volivci odločali jeseni na predsedniških volitvah. Pahor je s svojim izborom tudi pokazal, zakaj je dobro, da za tako pomembne funkcije predlog poda od ljudi neposredno izvoljeni predsednik države, in ne vlada. En kandidat je bližje desnosredinskemu, drugi levosredinskemu svetovnemu nazoru, medtem ko se dva zdita ideološko brez barve, vonja in okusa. Zato ni presenetljivo, da ju je h kandidaturi za ustavna sodnika neposredno nagovoril kar Pahor. Pravzaprav je s tem, da se je sam aktivno vključil v iskanje primernih kandidatov, zelo pozitivno presenetil in pokazal, da razume težo in pomen predlogov za ustavne sodnike. Za Slovenijo je namreč značilno, da se marsikateri ugleden strokovnjak ob javnih razpisih sploh ne prijavi za pomembno javno funkcijo, ker velja prepričanje, da je tako ali tako že vse vnaprej zmenjeno. Poleg tega marsikdo niti ni navdušen, da bi se spustil v kandidaturo, o kateri odloča parlament, saj je to tako, kot da bi se ulegel na vroč politični »roštilj«.

V tem tednu bomo videli, ali se je večina poslancev sposobna upreti rušenju posameznih kandidatov na tajnem glasovanju in s tem tudi pogledati prek ideološkega plota. Če ne bodo podprli predloga neposredno izvoljenega predsednika države, bodo več povedali o sebi kot o kandidatih. 

Deli s prijatelji