NA KOŽO

Pahor, Marx in račja juha

Objavljeno 21. september 2012 00.15 | Posodobljeno 21. september 2012 00.09 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

Številni Slovenci kot da niso doumeli, kar jim je poskušal (do)povedati že Marx.

Jadran Vatovec.

Ne, ni me presenetilo, da je prejšnji predsednik vlade in SD, eden izmed letošnjih kandidatov za predsednika republike Borut Pahor tako odkrito spregovoril o tem, zakaj je nujno čim prej sprejeti pokojninsko reformo oziroma zakaj jo bo on v državnem zboru zagotovo podprl. Pokazal je, da se zaveda, da bi bila razsežnost posledic ustavitve oziroma zavrnitve te reforme katastrofalna. Na to je zmogel jasno in glasno opozoriti, čeprav je bil v prejšnjem mandatu premier in čeprav je bila zdajšnja največja vladna stranka (Janšev SDS) takrat med najostrejšimi kritiki pokojninske reforme, ki jo je pripravila in predlagala njegova vlada.

Našemu skupnemu in največjemu sovražniku (finančno-gospodarski krizi), nas svari Pahor, bomo lahko uspešno stopili na prste le, če se bomo enotno, z združenimi močmi spopadli z njim. Lahko je to komu pogodu ali pa ne, dejstvo je, da ima Pahor prav.

Številni Slovenci pa še kar tiščijo glave v pesek in kot da kljub dozdajšnjemu političnemu, kulturnemu in demokratičnemu razvoju – če ga smemo tako poimenovati – še vedno niso sposobni doumeti tistega, kar jim je poskušal (do)povedati že Marx.

Mislim, kajpak, na odličnega ameriškega komika Juliusa Henryja Groucha Marxa, ki je leta 1933 v filmu Račja juha nastopil v vlogi prepirljivega anarhistično-diktatorskega politika Rufusa T. Fireflyja, ki postane predsednik izmišljene srednjeevropske (!) državice Freedonie, ko je ta že na robu bankrota. Rufus ambasadorju sosednje državice Sylvanie na nekem sprejemu prisoli zaušnico samo zato, ker menda noče tvegati, da bi ga ta prehitel in »ga prvi začel omalovažujoče žaliti«. Potem, seveda, izbruhne vojna itn.

Tudi za številne naše prepirljive politike, ki so bolj podobni predsedniku Freedonie kot Pahorju, je (še vedno) najpomembneje, da, če je to le mogoče, že kar preventivno v politične nasprotnike zalučajo kamen. Vse drugo, tudi usoda države, je zanje manj pomembno. Njihov vzornik ostaja Rufus, ki je takole utemeljeval svoje prihodnje poteze: »Vem, moji predhodniki so skoraj uničili to državo. Razumem tudi, da mislite, da slabše, kot je, ne more biti. Počakajte, da jaz vzamem zadeve v svoje roke.« 

Deli s prijatelji