LJUBLJANA – Nekdanji predsednik državnega zbora in vlade Borut Pahor je predvčerajšnjim v dvorani slovenskega parlamenta pred poslankami in poslanci ter drugimi najvidnejšimi predstavniki naše države zaprisegel še kot novi, četrti predsednik samostojne Slovenije. Pahor, ki se je ves čas predvolilne kampanje (že pred prvim krogom predsedniških volitev pa tudi pred drugim, v katerem je po volji več kot 67 odstotkov volilnih upravičencev premočno premagal dozdajšnjega predsednika Danila Türka) izrecno in dosledno zavzemal za strpnost, sodelovanje in energijo v dobro prav vseh prebivalcev naše države, je v nagovoru ob svoji inavguraciji poudaril, da so izzivi, ki nas čakajo v naslednjih letih, sicer res izjemno zahtevni, da pa smo jim lahko s skupnimi močmi prav gotovo kos: »Če bomo pravno učinkovito preprečevali ali kaznovali zlorabe oblasti in moči v politiki, gospodarstvu in družbi nasploh, bomo zagotovo imeli tudi prepotrebno podporo ljudi za reforme, nujne za naš obstoj in razvoj. Drži, da so ljudje kritični in celo jezni, a je hkrati tudi res, da si želijo sprememb na bolje.«
Zavest prepočasi dozorevala
Včeraj, le dan po svečani Pahorjevi zaprisegi v parlamentarni dvorani, pa sta novi predsednik in prejšnji Türk v skladu s protokolarnim običajem že opravila tako imenovano primopredajo: poslavljajočega se predsednika in novega vrhovnega poveljnika naših oboroženih sil je pred predsedniško palačo pričakala postrojena častna četa Slovenske vojske, četrti slovenski predsednik republike pa je nastopil svoj petletni mandat.
Čemu bi se sprenevedali: že vnaprej je bilo jasno, da bodo skrajneži v vrstah protestnikov, ki so se v soboto zbrali na tako imenovanem protestivalu, takrat, ko bodo najvidnejši predstavniki slovenske države krenili iz državnega zbora na osrednjo državno proslavo ob dnevu samostojnosti v Cankarjevem domu, slednje pričakali z žvižgi ter s primitivnim vzklikanjem – recimo bobu bob – in fašističnimi gesli na transparentih. Prav to se je nazadnje tudi zgodilo: nekateri so Borutu Pahorju očitali, češ da je izdal njihovo rdečo zvezdo, na nekaterih transparentih je pisalo »Voluharji, podgane, čez rov do dvorane«, na enem pa je bilo mogoče opaziti celo ostudno totalitaristično geslo »Marš v Barbara rov«. Barbara rov je, kot je znano, ime opuščenega rova, ki je del rudnika Huda jama pri Laškem, v katerem so leta 2009 za nizom pregrad odkrili množično grobišče: v njem so totalitaristični zločinci, vzorniki (?) zdajšnjih demonstrirajočih skrajnežev, po drugi svetovni vojni zverinsko in zunajsodno umorili nekaj sto političnih nasprotnikov. |
Pahorju, ki mu že med predvolilno kampanjo ni bilo težko priznati minulih napak in se zanje tudi opravičiti – kar sicer ne spada med prislovične (najbolj znane) lastnosti večine Slovencev –, ni niti ob svečani zaprisegi poskušal zanikati, da nas je štiri leta krize vse skupaj izčrpalo. Spoznanje, da je za nas sprejemljiva in prava država lahko edino pravna država, je v Sloveniji žal dozorevalo prepočasi in je šele zadnje čase (vse) bolj prevladujoče, je še dejal, vendar moramo prav zato zdaj skupno stremeti, da bo Slovenija notranje dovolj socialno povezana (da nas spopad s krizo ne bo ohromil), politično dovolj složna, ne pa razklana, dobra in prijateljska z vsemi sosednjimi narodi in državami, aktivna evropska partnerica in v zdravem jedru evrske skupine ter prepoznavna in spoštovana v mednarodni skupnosti. Zato, da bi vse to dosegli oziroma uresničili, pa se moramo nujno upreti malodušju in obupu: »Nocoj naše sanje niso samo dovoljene, zdaj so nujne! Našemu narodu ni bilo nikoli nič podarjeno. Vse smo si morali sami izboriti. Danes ni nič drugače.« Vnovič je tudi zagotovil, da namerava uresničevati prav vse predvolilne obljube, ki jih je dal državljankam in državljanom: da si bo dobesedno od prvega dne svojega mandata prizadeval za dogovor med vlado in opozicijo, za njuno usklajevanje in tvorno sodelovanje.
Med tistimi, ki so čestitali novemu predsedniku države, je bil, kajpak, tudi premier Janez Janša, ki je povedal, da so časi zelo resni oziroma prelomni, saj jih je mogoče primerjati celo s tistimi usodnimi pred dvaindvajsetimi leti, ko se je komaj rojevala samostojna slovenska država, saj tudi danes potrebujemo enotnost in jasno vizijo, vloga predsednika republike pa je pri tem še kako pomembna.
