LJUBLJANA, NEW YORK – Le dan po uradnem vrhu v režiji Združenih narodov (ZN) o migrantih oziroma zaskrbljenosti zaradi tega, ker se bo najbrž begunska kriza v Evropi že po enem letu ponovila in bo še večjih razsežnosti kot lanska – na tem vrhu so se državniki z vsega sveta ogrevali pred začetkom 71. zasedanja Generalne skupščine ZN –, je tudi predsednik ZDA Barack Obama priredil svoj, manjši vrh o (is)tem vprašanju, na katerega pa je povabil le predstavnike približno 50, predvsem tistih držav, za katere bi novi migracijski val pomenil največjo, najbolj neposredno grožnjo in zagato. Saj ni res, pa je, predstavnik Slovenije, predsednik republike Borut Pahor, se Obamovega vrha namenoma ni udeležil. Čeprav je z bojkotom tvegal, da bodo njegovo odločitev različno interpretirali, se je nadvse drzno (?!) odločil za obstrukcijo, saj je hotel Beli hiši nazorno pokazati, da nekateri ameriški standardi reševanja begunske krize, ki se predsedniku ZDA in njegovemu spremstvu morda res zdijo samoumevni, za Slovenijo zdaj (za zdaj) le niso sprejemljivi: »Slovenija je z obljubami previdna, čeprav je ena redkih držav v srednji in vzhodni Evropi, ki ne nasprotujejo kvotam za premestitve beguncev. Predstavniki Slovenije nismo pripravljeni dajati še bolj zavezujočih izjav, saj se zavedamo, kaj se utegne zgoditi v bližnji prihodnosti. Želimo pa si prispevati k temu, da bi države z združenimi močmi končno regulirale nezakonite migracije...« Drži, naša država v tem hipu ne more zgolj zato, ker bi bilo to všeč Obami – ni nobenega dvoma, da bi ameriški predsednik rad s takšnimi potezami v predvolilni predsedniški kampanji čim bolj pomagal tudi Hillary Clinton –, sprejemati prevelikega števila migrantov, saj potem preprosto ne bi bila kos vsem izzivom, ki bi sledili predvidljivim izrednim razmeram na naših tleh.
Na Obamovem vrhu so bili, kajpak, navzoči predvsem predstavniki vseh tistih mednarodnih zaveznic ZDA, ki so se takoj (že vnaprej) in domnevno celo navdušeno strinjale, da bodo kadar koli pripravljene sprejeti še več beguncev in migrantov ter zanje nameniti tudi veliko več finančnih sredstev. Ja, kar 32 držav je Baracku Obami obljubilo, da bodo že letos lahko prispevale 4,5 milijarde dolarjev več za soočanje ZN z migrantsko krizo in tudi za potrebe mednarodnih humanitarnih organizacij. Kar 17 izmed teh 32 se je poleg tega še zavezalo, da bodo z ustreznimi spremembami migrantom zagotovile boljši oziroma lažji dostop do izobraževanja in zaposlitve. Kdo bi vedel, ali je predstavnik katere izmed teh na Obamovem vrhu pogrešal našega predsednika. Mogoče ga kdo celo je, saj Pahor v zadnjem času (tudi v New Yorku) priznava in opozarja, da žal opaža splošno usihanje moči in ugleda Evropske unije, ki bi danes, glede na izzive, ki so pred njo, morala biti steber napredka, miru in stabilnosti, vendar ni.
| Še Ban Ki Moon se je jezil Tudi generalni sekretar ZN Ban Ki Moon, ki končuje svoj drugi in zadnji mandat na tej funkciji, je v nenavadno ostrem nastopu (zaradi mednarodnih političnih razmer pa tudi zaradi vsega, kar si privoščijo številne članice ZN) upravičeno pokazal daleč največ odločnosti in jeze doslej. Kdo bi vedel, ali ga je še dodatno razjezilo to, da je predsednik ZDA Barack Obama, ki bi »kot predstavnik države gostiteljice« po protokolu moral biti med prvimi govorci, celo samopašno zamudil na začetek 71. zasedanja Generalne skupščine ZN. |
