LJUBLJANA – Zdi se, da se je Borut Pahor znašel v nezavidljivem položaju: v lastni stranki ima dva močna protikandidata za mesto predsednika stranke, ni se še dokončno odločil, ali bo kandidiral za položaj predsednika republike, v tekmi, v kateri je – kot se zaveda tudi sam – verjetnost zmage zelo majhna. Zaradi podpore nekaterim ukrepom Janševe vlade je Pahor deležen kritik tako v lastni stranki kot tudi v sorodni Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Za nameček je v zadnjih javnih nastopih ostro verbalno obračunal z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom in tako imenovanimi strici iz ozadja. O stricih iz ozadja oziroma »širšem sorodstvu«, ki ga ni, v intervjuju za Reporter Pahor ni želel govoriti, ker verjame, da se je treba vedno zanesti nase. »Mislim, da sva bila tako moja stranka kot jaz vedno kreator svojih odločitev. /.../ Tudi za moje odločitve, če so napačne ali pravilne, ne gre kriviti kakšnega sorodstva ali političnih tekmecev, ampak sem zanje odgovoren jaz.«
»Politični karakter Janše in Jankovića je zelo podoben«
Da se z Zoranom Jankovićem ne razumeta najbolje, je jasno že najmanj od ustanovitve Pozitivne Slovenije. Izrečeno je bilo veliko besed, zato tudi vprašanje, ali Pahor še vedno meni, da ima Janković avtokratski način vodenja. »Ne govorimo o njegovih osebnih značilnostih, nedopustno bi bilo, če bi se izrekal o teh. Gre za njegov politični karakter, in če me vprašujete o tem, potem sta si na neki način v tej strukturi Janša in Janković zelo podobna. Janković ima veliko osebnih in političnih lastnosti, ki so spoštovanja vredne, ima pa nekaj takih, s katerimi jaz osebno ne želim in tudi nočem politično koketirati. Takih političnih stremljenj ne prisojam socialni demokraciji.« Pravi, da je 'stara garda' iskala alternativno njegovi stranki vse od uspeha na volitvah leta 2008.
»Za nekatere odločitve vlade imam razumevanje«
Drugače od večine ljudi, ki pripadajo krogu trenutne politične opozicije oziroma levice, meni, da je treba nekatere odločitve vlade, če že ne podpreti, pa vsaj razumeti. »Ne gre za to, da podpiram vse, kar počne ta vlada, ker tega ne počnem, v marsičem sem zelo kritičen, problem pa je, ker imam za nekatere odločitve vlade razumevanje. To je dovolj, da sem predmet ostre kritike.« Zato pravi, da se od obdobja njegovega vodenja vlade Slovenija ni nič naučila: vzorec, po katerem tisti v opoziciji vlado spodkopavajo, kdor pa je v vladi, ne želi razumeti opozicije, ostaja. Če ne bi imel razumevanja za nekatere nujne, a nepriljubljene ukrepe vlade (za katere si je prizadeval tudi sam), se zvečer ne bi mogel pogledati v ogledalo, še dodaja predsednik SD
Pravi, da je socialdemokracija ta hip sama sebi največji tekmec: premaguje jo skušnjava, da se pridruži enostavnim, všečnim in kratkoročnim rešitvam, da se pridruži splošnemu nezadovoljstvu nad razmerami, zato si pred kongresom SD želi, da bi socialdemokraciji uspelo premagati samo sebe: da se aktivno pridruži tistim, ki si razmere želijo izboljšati, in da ne dela več ločnice med tem, kaj misli vlada in kaj opozicija, temveč jo zanima le, kaj je dobro za državljane.
Dvomi o moči prijateljev Patricka in Igorja
Pred spopadom za predsedniško mesto na kongresu SD pa o svojih konkurentih, Patricku Vlačiču in Igorju Lukšiču, pravi, da sta oba njegova prijatelja in v marsičem tudi njegova somišljenika. »Opozarjam pa ju na to, da utegneta imeti težave pri suverenem vodenju stranke, ker je njen preveliki del pod vplivom nevarnega virusa, da je vse, kar dela vlada, slabo, in da je treba z drugimi tekmovati v kritiki vlade ter si tako odpirati svoj politični prostor. /.../ Ne Igorju ne Patricku ne pripisujem niti socialne demagogije niti politične kratkovidnosti. Sprašujem se samo, ali sta dovolj močna, da se lahko temu zoperstavita kot voditelja stranke.«
