Predsednik republike Borut Pahor optimistično zre v leto 2014. »V prihodnjem letu bi lahko videli luč na koncu predora«, je dejal v intervjuju za Finance. Pravi, da ga k temu spodbujajo nekateri »bolj optimistični gospodarski kazalci, kot smo jih bili vajeni v zadnjih letih, pa tudi večji zagon pravne države, ki bolj uspešno sankcionira protipravna ravnanja, ki so že bila storjena, ter sprememba zakonodaje v smislu, da se take stvari ne bi dogajale. Dobra stran krize je, da je razkrila temnejšo plat zgodbe o uspehu v času tranzicije. Brez krize bi obstajala velika nevarnost, da bi se divja privatizacija, zlorabe položaja in vse, kar sodi v to agendo, nadaljevali.«
O GG Mišiču: Veliko je primerov, ko politične elite ugrabijo državo
Vse dokler pa politika ne bo naredila domače naloge, ne bo dobila zaupanja ljudi, je prepričan. In kaj je ta domača naloga? Po Pahorjevem mnenju izhod iz krize in moralna obnova. Očitno pa k moralni obnovi politike ne pripomorejo primeri, kot je imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper. In kaj o tem primeru, o katerem se ni nikoli jasno izrekel, zdaj meni Pahor? Za Finance je zdaj dejal, da je med opazovanjem dela predhodnikov spoznal, da »predsednik države ne sme biti samo še eden od številnih, ki se oglasijo vsak dan na vse teme«. Na nadaljnje vprašanje Financ, ali se mu ne zdi to zelo plastičen dokaz, kako so politične elite ugrabile državo, pa je odgovoril: »Takih primerov je veliko.«
O »pričakovani« milijardni luknji
Potem ko je javnost izvedela, da bančna luknja znaša dobrih 4,7 milijarde evrov, predsednik po sobotni izjavi pravi, da je »v okviru pričakovanj. Ampak da se razumemo, to je resna težava. Dobro je, da jo lahko rešimo sami, slabo pa, da gre toliko denarja davkoplačevalcev v sanacijo bančnega sistema. Dobro je tudi, da se hkrati zaostruje odgovornost v zvezi z napačnimi ravnanji – ne le protipravnimi, temveč tudi v zvezi z napačnimi presojami. Tu nihče ne sme biti izvzet.«
»Rana se je gnojila že leta 2009«
Ker je Pahor sedel tudi na premierskem stolčku, bi moral biti seznanjen s stanjem v bankah. O informacijah, da ga tedanji finančni minister Križanič ni seznanil, da imajo domače banke take težave, se Pahor danes ne želi jasno izrekati. »Težko bi izrekel tako hudo obtožbo, zlasti ker vem, kakšen je Križaničev pogled na bančni sistem – drugačen od mojega. Njegov je bil v smislu gledanja skozi prizmo 'nacionalnega interesa'. V letu 2009 je bila fotografija bančnega sistema ugodna, če pa bi pogledali film, bi videli, da se rana gnoji.«
Vse tri banke bi privatiziral
Sicer pa se Pahor zavzema za privatizacijo vseh treh bank. V imenu politike nacionalnega interesa se politika (in tudi širša javnost) otepata tuje pomoči strokovnjakov (denimo, sankcioniranje nekaterih strateških nepravilnosti v razvoju, kot je bančni sistem). »Zdaj se je pokazalo, da je ta politika obsoletna in da je treba videti neko drugo perspektivo. Zavzemam se za privatizacijo vseh treh bank. V nasprotju z nekaterimi menim, da ni potrebno, da država obdrži 25 odstotkov plus eno delnico NLB. To bi odgnalo vlagatelje iz zahodne hemisfere. Saj tudi KBC ni šla zato, ker bi imela premajhen delež, temveč zaradi vmešavanja politike. Zame je pomembno, da imamo banke, ki opravljajo svoje delo, da te servisirajo gospodarstvo in prebivalstvo. Ne pa lastništvo bank, ki tega ne opravljajo. Do zdaj smo se preveč osredotočali na to vprašanje.«
Kdo bo pomagal rešiti javni sektor?
Na vprašanje, katere napake njegove vlade zdaj ponavlja vlada Alenke Bratušek, Pahor nima neposrednega odgovora. »Skrajno težko je v teh razmerah gledati na pravilne odločitve, ki vodijo državo strateško iz krize in daleč naprej v prihodnost, in hkrati misliti na uspeh prihodnje leto. To dvoje se izključuje. Skoraj.« Naknadno vendarle prizna, da je pri NLB prepočasno odzivanje »gotovo ena napaka, manjka pa tudi premalo ambicioznih reagiranj v slovenski politiki. Ta hip ne vidimo, za kateri cilj si prizadevamo. Zdi se, kot da je najpomembneje, da hodimo, četudi hodimo v krogu, namesto da bi imeli pravo smer, po kateri bi šli, tudi če bi bila ta težja. Zdi se, da v zvezi s tem konsenza ni.«
Enako ni jasno odgovoril na vprašanje Financ, ali je druga napaka Bratuškove zadolževanje. Pahor le odgovori, da je razlika, ali gre za zadolževanje za krpanje luknje v bankah ali v javni porabi. Tudi javni sektor ostaja očitno za Pahorja nerešljiva uganka. Pravi, da gre ves čas za govorjenje o masi plač v javnem sektorju, ne pa za diskusijo o tem, ali kdo izgubi službo v javnem sektorju. »Mislim, da je ta kompromis oziroma dogovor med sindikati in državo, da se masa plač v javnem sektorju sicer zmanjšuje, da pa se ne sme vtikati v zaposlenost v javnem sektorju, v bistvu slab. Bom presenetil s svojim stališčem: sem bolj naklonjen temu, da masa plač ostane enaka, ampak da dobite vzvode za prevetritev zaposlenosti v javnem sektorju. To bi bilo veliko bolj pomembno. A treba se je vprašati, zakaj, čeprav sem to vedel že kot premier, nisem uspel in zakaj tudi danes tako ne silim s tem. Pomagajte mi oblikovati merilo, po katerem boste lahko odpuščali v javnem sektorju, da ne bo tisti, ki bo odpuščen, imel sto tisoč izgovorov, da je politično šikaniran. Tega merila sam nisem bil sposoben oblikovati. Mi lahko vi pomagate?« Kot nadaljuje, gre za to, ali smo sposobni sprejeti merila, da bodo tisti, ki so dolžni odločati, koga bodo imeli zaposlenega v javni upravi, imeli za to dovolj oprijemljiva merila – na kratko, za delovno zakonodajo.
Slovenci čakamo ... in se vračamo k partizanom in domobrancem
Meni, da bo Slovenija pokazala vitalnost za razvoj v 21. stoletju, ko se bo sposobna lotiti problemov, preden bodo ti izbruhnili oziroma še preden ji ne bo ostala nobena druga izbira. »Slovenci vedno čakamo in ne naredimo nič, dokler v to nismo prisiljeni. Za druge družbe, ki imajo daljšo tradicijo, pa je značilno, da znajo skozi izkušnje razumeti, kdaj je treba rešiti težavo, preden se ta zagnoji. Bomo kdaj presegli diskurz o domobrancih in partizanih? Mislim, da je bilo pri tem nekaj mojih ravnanj pomembnih in da se je brez velikega pompa naredil velik korak naprej k pomiritvi in spravi. To bom nadaljeval. Ampak ti diskurzi se v dnevni politiki še vedno nenehno dogajajo. V Sloveniji je vedno nevarno, da se na koncu, ko se izgubijo vse druge politične diskusije, politika vrne k elementarni. Ta pa z vidika prihodnosti zavaja, saj ne pove veliko o tem, kaj si nekdo misli o prihodnosti,« je med drugim za Finance povedal Pahor.