Padec s slive jo je priklenil na voziček

NOVO MESTO – »Sedemintrideset let sem kot inženirka radiologije delala v bolnišnici in z rentgenom slikala poškodbe. No, potem sem eno takšnih poškodb doživela še sama,« pravi Novomeščanka Marica Burgar, ki bo februarja dopolnila 59 let. In se nasmeje, da je bilo med poškodbami, ki jih je slikala v novomeški bolnišnici, tudi veliko padcev z dreves, predvsem s češenj in jabolk, zanjo pa je bil skoraj usoden padec s slive.

»Ko sem bila na drevesu, sem en vrh že potresla, potem sem zagledala krasno vejo, polno sliv. A ko sem gledala zrele sadeže, sem se preveč nagnila in aluminijasta lestev, na kateri sem stala, se je obrnila. Le trenutek nepazljivosti je bil potreben in teža telesa je naredila svoje. Ko sem letela proti tlom z višine kakšnih štirih metrov, sem še gledala, ali je kje kakšna veja, ki bi se je lahko oprijela, a je ni bilo. Malo sem se usločila in že sem priletela ob tla. Zaprlo mi je sapo in me začelo neznosno boleti. Res je bil šok, sploh ob spoznanju, da nisem čutila nog, a takrat sploh nisem pomislila, da bom na vozičku,« se tistega dopoldneva 20. septembra 2013 spominja Marica, sicer vajena plezanja po drevesih. A očitno je tako hotela usoda. »Zgodilo se je v hipu, kot se zgodi prometna nesreča. In posledic takšnih nesreč sem videla veliko, zato vem, da je res potreben le trenutek,« pripomni.

Tistega sončnega septembrskega dne se je Marica odpravila s prijateljico Lučko na vikend v Stari trg ob Kolpi. Lučka je imela več sadnih dreves in tisto leto so slive res obilno obrodile, zato sta že načrtovali, kako bosta kuhali marmelado, nekaj bi jih namočili … A zgodilo se je, kar se je. Po padcu so hitro posredovali reševalci nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Črnomelj, pol ure po nesreči je bil pri poškodovani Marici že helikopter, ki jo je prepeljal v klinični center v Ljubljano.

Dolgotrajno okrevanje

»Zdrobljeno sem imela dvanajsto vretence, enajsto počeno, tudi serijski zlom reber, hrbtenični kanal se je stisnil, del kosti vretenca se je zapičil v hrbtenjačo,« našteva poškodbe in pove, da so ji med operacijo povezali skupaj pet vretenc, tako da lahko sedi. Še vedno je živ spomin na neznosne bolečine po operaciji, čeprav so tudi zdaj bolečine del vsakdana in se je nanje navadila. Da jih lahko prenaša, jemlje tablete.

Po dveh mesecih zdravljenja v kliničnem centru je šla v rehabilitacijski center Soča, kjer je bila dobre štiri mesece, in v tem času je bil napredek očiten, pridobila je tudi veliko moči v rokah, ki jih še kako potrebuje. »V tem času sem razmišljala, da se bom po okrevanju vrnila v službo. Do upokojitve mi namreč manjkajo le še tri leta, a ko sem se vrnila domov, sem videla, da imam s seboj preveč dela, tako da sem opustila misel na službo. Zdaj mi urejajo dokumente za invalidsko upokojitev,« pravi Marica, ki jo je v Novo mesto pripeljala prav zaposlitev. Ko je namreč končala visoko rentgensko šolo, služb ni bilo, in takrat se je odločila, da bo šla za službo, kamor bo treba. Tako se je iz rodnih Lesc preselila na Dolenjsko, in ker ima na Gorenjskem tudi vse sorodnike (brata z družino in 96-letnega očeta), ji tu, v Novem mestu, še kako prav pridejo prijatelji in prijateljice. Živi namreč sama v bloku v prvem nadstropju.

Ovira so stopnice

In tudi stopnice so bile takoj po vrnitvi z okrevanja velika težava, zato se je odločila za nakup ploščadi. Pri precejšnjem finančnem zalogaju so ji pomagali pri Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja pa tudi sodelavci iz Splošne bolnišnice Novo mesto. Še v bolniški postelji me je prišla obiskat direktorica bolnišnice Mira Retelj. Res sem bila presenečena in vesela, me je pa močno ganila solidarnost sodelavcev, ki so ob moji nesreči stopili skupaj in zbrali denar za ploščad. Tako sem lahko ostala v svojem stanovanju v bloku, ki sem ga ravno dobro obnovila,« niza misli Marica, ki je bila, dokler ni imela ploščadi, tri mesece večinoma v stanovanju.

»O, pa sem šla tudi takrat ven. Enkrat so me sodelavci nesli, da sem šla na piknik, pa strelci iz novomeškega strelskega društva, katerega članica sem, ali pa sem stopnice premagala s pomočjo prijateljev,« se nasmehne. Prej je bila zelo aktivna in zdrava, vseskozi v gibanju, rada je igrala namizni tenis, smučala, vsak torek streljala z zračno puško. »Streljala sem tudi že zdaj, po poškodbi,« pravi, možnosti za različne aktivnosti bodo tudi v društvu paraplegikov, vsekakor pa si želi spomladi kupiti prilagojen avto, prilagojen izpit je namreč že opravila na Soči.

Tam je dobila tudi po meri narejene ortoze, s pomočjo katerih se postavi na noge in tudi hodi po stanovanju. »Na začetku je bil to strašen napor, zdaj sem lahko na nogah že dve do tri ure, kar je dobro za prekrvitev nog in delovanje notranjih organov, moram pa imeti ob sebi hojico, sicer bi lahko padla, saj v nogah nimam občutka,« razlaga in pove, da je okrevanje po poškodbi hrbtenice res dolgotrajno in naporno: »Tri do štiri leta traja, da se hrbtenjača zaceli in mogoče obstaja majhna možnost, da bi začutila noge. Upanje imam, tudi zato, ker čutim bolečino v hrbtenici in mravljince v nogah.«

Marica je polna optimizma. Tudi za svojo nezgodo pravi, da je imela srečo v nesreči, saj je z drevesa priletela na zemljo, v nekak trikotnik, ki so ga omejevali železna ograja, zložene deske in steblo drevesa. In živi življenje naprej, zadovoljna, da ima ob sebi prijateljice, predvsem Lučko, ki ji vseskozi stoji ob strani.