Minulo nedeljo je na Malencah pri Kostanjevici na Krki prijetno pihljalo. »Voda je zadnje dni rahlo narasla,« mi je prišepnil starejši domačin, medtem ko je izpod Mihelčevega kozolca na Jordanovi kmetiji skozi rante, kjer so nekoč sušili seno, nežno odmevala stara ljudska: »Tidralala, tidralala, je bela cesta vglajena, skoz našo vas navajena.« Spet so zapele pevke Društva podeželskih žena Pod Gorjanci, ki letos praznujejo 16. leto svojega delovanja.
»Stoletni hrast v bližini je neštetokrat prisluhnil ubrani pesmi,« je voditeljica Melita Skušek za uvod nagovorila obiskovalce prireditve Pa zapojmo eno po malenško. Pod starim kozolcem se je zbralo za dve stotniji ljudi, največ domačinov, Malenčanov in njihovih sorodnikov, ki so prišli pod stari kozolec poslušat o svojem rodu. Leta 1945 se je na Malence, v gostilno Gregorič, primožila gospa Fanika Gregorič, danes najstarejša Malenčanka. Marsikaj ima povedati mladim, zato so jo povabili, da sede za okroglo mizo in pove, kako je liter vina stal 10 dinarjev, kako so bile videti sedmine in kako veselo je bilo na porokah.
Med vojno so se prav vsi Malenčani odselili na levi breg Krke, na italijansko stran, saj so Nemci na desnem bregu vse izselili v izgnanstvo.
O času med vojno je spregovoril tudi v izgnanstvu rojeni danes 70-letni Roman Jordan, ki je kruto usodo vaščanov opisal z besedami: »Verjemite, Malenčani smo trdoživi. Kljub vojni vihri, ki je vaščane pregnala po svetu, in vsem nevarnostim, ki so pretile, na ljubezen nismo pozabili. Ker so bile razmere težke, je šla ljubezen včasih takole bolj na hitro, pa je bil podmladek.«
Večer minil v prisrčnem druženju ob cvičku in dobrotah
Na Malencah pa živi in še danes dela vaški krojač Stanko Drobnič, ki je marsikateremu priletnemu Malenčanu sešil birmansko ali poročno obleko. Najbolj znan pa je po tem, da vsakih sedem let sešije obleko za sv. Nežo na Kumu. Zgodba namreč pripoveduje, da je preprosto dekle Nežka iz Kostanjevice na Krki ob silovitih poplavah, ki so vselej pestile tamkajšnje kmete, molila in pela na skali sredi reke Krke ter tako prosila najvišjega, naj se usmili njenih sovaščanov. Potem je zaslišala glas s Kuma: »Pridi, pridi!« In Nežka je odšla na Kum. Še dandanašnji vsakih sedem let Kostanjevčani poromajo na Kum in sv. Nežo preoblečejo v novo obleko, ki jo sešije krojač Drobnič.
Pa so spet vstale s slamnatih bal podgorjanske pevke in zadonelo je pod leseno stropje kozolca: »Dekle je prala srajčke dve, sredi morja, te vode.« Za njo pa še tista lepa Petelinček je zgodaj vstal. Besedo je dobil vaški pesnik samouk, pesnik Krke in Malenškega polja Tone Kuhar, ki je obiskovalcem najprej postregel s svojimi prigodami, kako so kokoš pekli kar v ciglarni, ki je pred leti delovala na Malencah. Smeje se je priznal, da so včasih za južino kaj potegnili iz Krke pa tudi iz hoste. Nato je prebral svojo pesnitev O škrjančku.
In večer pod Mihelčevim kozolcem je prišel naokrog, sonce je zahajalo, pevke pa so zapele tisto o ptici: »Ptička zletela, v javor se usela.«
Medtem so domače gospodinje Jožica, Anica in Joži spražile čebulo in na veliko rajnglo usule lepo narezanega kuhanega krompirja. Predsednica društva Anica Žugič se je zahvalila obiskovalcem, »ki ste nas prišli poslušat v najlepšo dvorano na svetu«. Večer zgodb in ljudskih napevov pod Mihelčevim kozolcem je minil v prisrčnem druženju ob cvičku in dobrotah, ki so jih napekle vaške gospodinje. Žal je na Kranjskem vse manj takih večerov.