Pa še zombiji iz srednjega veka

Ko berem in poslušam, v kakšni zagati so se znašli zobarji časa zaradi škrbin slovenskih gradov, me kar malce zaskeli. Četudi so časi graščakov in tlačanov minili, hvalabogu, si namreč oko, ki drsi po obzorju, posejanem s cerkvicami, rado odpočije tudi na kakšni staroveški izjemi posvetnega značaja. Pogled od blizu žal razkrije vso zdajšnjo bedo oddaljenega blišča.

Morda je pa škoda, da po drugi vojni ideološko zaslepljeni zmagovalci nacionaliziranih gradov niso kar takoj podrli. Temeljito, do temeljev, kot so to, denimo, v začetku tega tisočletja storili talibani z velikanskimi kipi Bude v Bamijanu v Afganistanu in islamski fundamentalisti, ki v Maliju sesuvajo znamenite mošeje iz blata.

Ne, pri nas se je umiralo in podiralo uvidevno, na obroke. Revolucionarna oblast je sklenila, da oplenjene megastavbe najprej (od)služijo narodu. Kot zavodi za slabovidne, slaboumne in kar je še drugih dobrih namenov. Z leti so politkomisarji sicer pogruntali, da gradovi niso tak bavbav, sploh prazni, in lahko obnovljeni, brez starih lastnikov in socialnih stanovanj ter z novo staro faco, fasado, prinašajo spodoben zaslužek. Ampak ne prazni, seveda, ne kinder jajčka brez file presenečenja.

Ob vsej tej izpraznjenosti grajskih lupin je težko razumeti optimizem odgovornih iz kulturnega sektorja superministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Propadajoči grad Borl v Halozah, na primer, prodajajo po ceni, kot da bi bil iz zlata. Zahtevajo 2,2 milijona, zraven pa kupcu – ki ga (še) ni, jasno – naložijo obnovo po nareku spomeniškega varstva, stodnevno odprtost za javnost, celo brezplačne oglede. Drugi živi mrtvec, ki so ga te dni dali na prodaj, je Šrajbarski turn pri Krškem. Cena? Malenkost: 1,27 milijona evrov.

Kdo je tu nor? V najgloblji krizi, ko je še en evro preveč za oskubene mastodonte, bi radi milijone?!!! Morda pa bi bilo res najbolje, če bi gradove zradirali že takrat, ko so jih pokradli.