Lani sva z znancem obiskala večjega kmeta in prodajalca traktorjev na Bavarskem. Klenega in bogatega Bavarca, ki kljub temu ni nehal krmiti krav, sem vprašal, po čem se v njegovem okolju prodaja kmetijska zemlja. Zabodeno me je pogledal: »Pri nas nismo že 200 let prodali nobene kmetije! Zlasti pa ne tujcem.«
Delovalo je malce zadrgnjeno, rahlo nacionalistično, vendar sem iz pogovora razpoznal, da kmetje tam gori, pa tudi v Avstriji in severni Italiji, živijo in mislijo malce drugače. Južna Tirolska je ena najbogatejših dežel v Evropi, a v prelepi gorati pokrajini še tak bogataš ne more postaviti hotela s 500 sobami. Pa bi se to zagotovo splačalo, tudi domačinom, saj bi zaposlili lokalna dekleta za sobarice, receptorke in kelner'ce, fantje bi zidali, napeljevali vodo, kaj pošraufali na žičnicah, doma na kmetiji pa še prodali kakšen liter mleka... Popolna sodobna zgodba, kjer deluje prosti trg in smo vsi enaki..., pred zakonom. Zakaj torej Tirolci ne prodajajo svojih hribov, sedežnic in gondol? Zakaj ne outsorsajo žičničarjev, bili bi zagotovo cenejši od domačih?!
Konzorcij prodajalcev Slovenskega državnega holdinga je prodal Žito (51,55 %) hrvaški Podravki. Po tovarni sladkorja, pivovarnah, portoroških hotelih, Radenski, Ljubljanskih mlekarnah... smo torej prodali še mlin, ki je odkupil in zmlel polovico žita od slovenskih kmetov.
Tudi avto kupimo in prodamo, mar ne? Tudi stanovanje, čeprav že pri garsonjeri velja, da prodaš samo enkrat. Tudi kavboj je prodal ali posodil konja..., toda sedla nikoli! Ni problem v prodaji kot taki, tudi v tujcih in njihovem kapitalu ne, ampak v pomanjkanju zavesti, da verjetno bogatiš in napreduješ le z izvozom pameti, ki pa jo moraš imeti kam postaviti, kje porabiti in kje prodati. Najsibo na njivi, v hotelu, na bazenu, smučišču, domači fabriki. Če kaj prodaš, podariš..., prvič: o tem več ne odločaš! In drugič, doma na kmetiji ne moreš več prodajati mleka! Le zakaj bi verjetno pri sosedih za zagon malo večje sodobne žage za razrez lesa tako težko dobili kredit?
