Tam je namreč v starem delu ob kanalu Giassi tudi Muzej solinarstva in precej propadajočih solinarskih hiš. Njihove razvaline so z desetletji postale kar nekakšen prepoznavni simbol solin, a očitno se vsaj nekaterim, čeprav počasi, obetajo boljši časi. Soline so stare najmanj spoštljivih 800 let in so ogromen kompleks, ki ga na okoli šest kvadratnih kilometrih sestavljata dva dela. Severni je Lera in na njem so še danes zaradi izjemne soli po vsem svetu vse bolj znana delujoča polja Solin, d. o. o. S tistimi v Strunjanu so zadnji ohranjeni primer zgornjejadranskih solin beneškega tipa. Na južnem opuščenem delu, imenovanem Fontanigge, soli ne pridelujejo od leta 1965, in tam je Muzej solinarstva, za katerega skrbi Pomorski muzej. Zdaj ga sestavljajo že štiri od nekdanjih kar 185 solinarskih hiš oziroma 32, ki so na območju, ki ga upravlja muzej. Ob muzeju je tudi nekaj solnih polj, na katerih prikazujejo pridelavo na star način.
Opaznejša skrb
V časih vse bolj skrbnega odnosa do ohranjanja kulturne in naravne dediščine ter v občasnem divjanju nenaklonjenega uničujočega morja je solinam namenjena opaznejša skrb. Če bi bilo sredstev več, bi bilo seveda še bolje. Kot je povedal kustos muzeja Flavio Bonin, so v Fontaniggah prvo hišico obnovili leta 1989 in od leta 1991 je v njej del muzeja, ki je na ogled že kar v treh. Ena je rekonstruirana solinarska hiška z obilo stare opreme in orodjem, v drugi je na ogled zgodovina dela s soljo, v tretji je predstavljen uvod v solinarstvo, četrta pa je skladišče, ki je namenjeno tudi za bivanje udeležencev poletnega prostovoljnega solinarskega tabora mladih. Prizadevajo si namreč, da bi vsako leto na tem delu na najbolj star način, ki vključuje uporabo starega orodja in dvigovanje vode z vetrnicami, pridelali nekaj ton soli.
V novi hiši bo tako nad pritličjem tudi učilnica, v kateri bo mogoče spoznavati tradicijo
Tam je trenutno predstavljen projekt Adristorical lands, ki si v državah vzdolž Jadrana prizadeva razvijati nove oblike trajnostnega turizma v povezavi z zgodovino, kulturo, umetnostjo in tradicionalnimi obrtmi. Kot je povedal novi direktor pomorskega muzeja Franco Juri, so tudi obnovo zadnje hišice omogočila evropska nepovratna sredstva iz čezmejnega programa IPA Jadran (2007–2014). Iz dela teh sredstev muzej prenavlja še pritličje svojih prostorov piranske palače Gabrielli, kjer se obeta večja prijaznost do obiskovalcev in napoveduje nova zanimiva razstava o večjih odkritjih arheologov v našem delu Istre.
Nedavno predstavljena zadnja oživljena hiša v pritličju vabi na stalno in še ne popolno razstavo, ki prikazuje 52 let prizadevanja Pomorskega muzeja in regijskega zavoda za spomeniško varstvo za ohranjanje vsega, kar je povezano s pridelavo soli. Mineva namreč pol stoletja, odkar so soline pritegnile večjo pozornost muzeja pod vodstvom Miroslava Pahorja. Predstavljeno je to, kar se je dogajalo v solinah od takrat pa do leta 2007, in zbirko bodo še dopolnili. »Na panojih prikazujemo, kaj so soline in kaj smo v njih že naredili, pripravljamo pa dodatne vitrine s še več eksponati,« pravi Bonin, ki je poskrbel za ta novi del muzeja. Dodaja, da že razmišljajo o obnovi naslednje, pete hiške, v kateri bi širše predstavili zgodovino trgovine s soljo, njenega prevoza in še česa, kar je zlasti povezano s tovorjenjem pod Beneško republiko. Težava je seveda z denarjem
Muzej solinarstva v Fontaniggah
je odprt od srede aprila do konca avgusta oziroma za skupine po dogovoru. Na leto ga obišče kakšnih 10.000 radovednežev, del aktivnih solin na Leri pa še kakšnih 35.000. Ogled obeh delov, ki je tudi svojevrstno srečanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline, stane 5 evrov, mladi, upokojenci in družine pa imajo seveda popust. Vstopnina tako vključuje ogled celotnih solin in ne le muzeja ter je enkratno doživetje v naravnem biseru skrbno varovanega Krajinskega parka Sečoveljske soline.