Če še ne veste: najbolj zaupanja vreden poklic pod Alpami je gasilski. Najmanj, kajpak, politik. Za to kake posebne raziskave sploh ne potrebujemo, čeprav sta zapisani trditvi večkratno uradno potrjeni. Politikom verjame vsega sedem odstotkov Slovencev. Še to je veliko.
Gasilstvo je slovenska posebnost, statusni simbol. Kot kranjska ali cviček. Često tudi vsi trije hodijo z roko v roki, denimo na gasilskih veselicah. Že desetletja, gasilski ferajn ni le od včeraj. Domovinsko pravico pri nas ima domala poldrugo stoletje, od takrat do danes je gasilstvo oblikovalo slovenski značaj, slovensko pripadnost slovenstvu. Pa četudi nekateri v njem posmehljivo vidijo le gasilske parade, veselice, gasilske srečelove, krste brizgaln ali cistern, nemara celo gasilske fotografije, na katerih stoječi, sedeči in ležeči zamrznjeno strmijo v objektiv kamere. Ne pa dela, ki ga opravijo ob dogodkih, za katere tako radi mislimo, da se lahko pripetijo samo drugim. Požari, poplave, suša, iz kletke v dnevni sobi pobegli kanarček na vrhu hišnega dimnika. Le kdo bo šel ponj, če ne fireman?
Zaupanje Slovencev so si gasilci priborili s požrtvovalnostjo, pogumom, srčnostjo. Z vrlinami, ki so pod Alpami vse bolj oddaljene, celo pozabljene. Te dni smo se na neki okrogli mizi spraševali prav o zaupanju. In se podpisali pod spoznanje, da je tudi to postalo politična kategorija. Levi desnim ne zaupajo, da je črno res črno, in desni ne levim, da je belo res belo. Dejstva ne štejejo več. Oči in ušes ne potrebujemo, pameti pa sploh že dolgo ne. Ker namesto nas mislijo drugi. Priklanjamo se gasilcem, ravnamo po volji politike. Zaradi nemoči, premajhnega zaupanja v lastne sposobnosti, vdanosti v usodo, ki jo vedno določajo drugi in ne mi? Razumem, da moramo na poroki zaradi prič, svatov, matičarja, ne nazadnje tudi zavoljo nam ljubega ženina ali neveste dahniti tisti da. Tudi razumem, da moramo po cestah voziti na desni strani. Pa da se je v cerkvi treba prekrižati. Ne razumem pa, zakaj moramo tudi takrat, ko je neka stvar ebenovinasto črna, po navodilu naših govoriti, da je nedolžno bela.