NASVET PSIHOLOGA

Otrok in šport: kdaj in kam ga vpisati?

Objavljeno 08. september 2013 16.50 | Posodobljeno 07. september 2013 23.33 | Piše: Ajda Janovsky

Pri izboru in količini športnih dejavnosti upoštevamo otrokove želje in sposobnosti, poudarjata športni psiholog dr. Matej Tušak in nekdanja vrhunska atletinja Brigita Bukovec.

Dr. Matej Tušak.

Profesor za psihologijo športa na fakulteti za šport in vodja laboratorija za psihodiagnostiko na Inštitutu za šport dr. Matej Tušak meni, da je otrok za vpis v različne organizirane športne dejavnosti običajno dovolj zrel šele ob vstopu v šolo. »To obdobje je idealno tudi zato, ker je takrat pred njim velika naloga: biti mora pri miru, čeprav ima precej energije – idealno je, da se ta izrazi pri športnih aktivnostih.«

Se plazi, pleza, skače

Dr. Dorica Šajber, asistentka na fakulteti za šport, začetnica Fredove metode učenja plavanja dojenčkov in malčkov v Sloveniji, o otrokovi zgodnji telesni dejavnosti pravi: »Otroku naj bi do sedmega leta ponudili čim več motoričnih informacij. Poleg plavanja – pri dojenčkih spodbujamo refleks sonožnega odriva, ki ga imajo, dokler ne shodijo, po domače temu pravimo žabica – so to še lazenje, plazenje, plezanje, guganje, vrtenje, prevrati, teki, skoki, meti ter pozneje gibalne dejavnosti za razvoj ravnotežja – drsanje, smučanje, kotalkanje, vožnja s kolesom.«


Športna dejavnost otroku koristi tako na ravni telesa kot tudi na ravni duha, saj ob njej razvija motorične sposobnosti, hkrati pa se socializira. Pomembno je, da starši športne aktivnosti pri otroku razvijajo z zdravim razumom in mu, že tako obremenjenemu s šolo, ne kratijo časa za igro še s športnimi aktivnostmi. H koliko športnim krožkom torej vpisati svojega najmlajšega? »Odvisno od otroka,« poudarja dr. Tušak. »Zanj mora biti šport zabava in ne nekaj, kar ga dela utrujenega,« še doda. »Otroku mora biti poleg tega športna dejavnost, h kateri ga vpišemo, všeč,« poudari Tušak, saj bo z njo lahko le tako shajal in ne bo pobegnil pri prvih težavah.

Šport skozi igro

Strokovnjak predlaga, da otroka – še preden se začnemo resneje odločati o vpisu v športni krožek –, seznanimo s čim več različnimi športnimi aktivnostmi, saj bo tako lažje našel nekaj, kar mu resnično ustreza. Določene športe lahko začne trenirati še pred vpisom v šolo. Relativno zgodaj ga lahko denimo vpišemo k judu, ki se pri njih ne začenja s klasičnimi treningi, ampak predvsem z razvojem motoričnih spretnosti. Med športe, h katerim ga je bolje vpisati, ko je nekoliko starejši, spada atletika: po navadi se pozneje v ta šport iz drugih športov preusmerijo motorično talentirani otroci. »Sem proti zgodnjemu vključevanju otrok v tekmovalne športe,« poudarja nekdanja vrhunska atletinja Brigita Bukovec, lastnica Športnega društva Brigite Bukovec, v katerem ponujajo tudi programe vadbe za otroke od tretjega leta. Meni, da se lahko otrok s športnimi aktivnostmi ukvarja že v vrtcu, a morajo biti prilagojene njegovi starosti. »V naši atletski šoli do devetega, desetega leta razvijamo le njihovo motoriko, vadbe pa potekajo prek igre,« pojasni.

Ne prepogosto, brez prisile

Koliko treningov naj ima otrok na teden, je zopet odvisno od posameznika, po mnenju dr. Tušaka je dovolj, če se s športom ukvarja dvakrat na teden. Dodaja, da so pri odločanju za vrsto in količino športnih aktivnosti, ki jih bomo omogočili otroku, najpomembnejše njegove želje in sposobnosti. »Otroci naj bodo vključeni v športne aktivnosti, a v mejah normale,« podobno kot Tušak meni Brigita Bukovec. Žal med starši zadnja leta pogosto opaža pretirano ambicioznost, posledice takšnega odnosa pa so otroku vse prej kot v korist. Tisti, ki so prisiljeni že v rani mladosti hoditi k vadbi tudi po petkrat na teden, pozneje, po izkušnjah Bukovčeve, športne aktivnosti največkrat opustijo – pogosto se to zgodi v najstniških letih, torej v obdobju, ko si starši najbolj želijo, da bi njihovi potomci vlagali energijo v tovrstne dejavnosti.

Če ima otrok odpor

Kaj storiti, če naš otrok ne mara telovadbe? Številni starši si s tem vprašanjem zaman razbijajo glavo, čeprav je rešitev pravzaprav dokaj preprosta. »Poiskati moramo šport, ki mu bo všeč, in mu pomagati, da bo v njem uspešen,« še svetuje dr. Tušak in pojasni, da denimo tudi slab matematik najbrž ne bo oboževal ur matematike. Otroka moramo spodbujati, ga pohvaliti za dosežke tudi, če ti niso ravno vrhunski. Hkrati naj mu starši ali trenerji pokažejo, kako lahko postane še boljši.

 

Deli s prijatelji