»Pa saj to je neverjetno?! Saj se obnašajo kot otroci!« si mislimo in nergamo in zmajujemo, dan za dnem, do onemoglosti, do njihovega naslednjega pobalinstva, kraje in korupcije. »In takšni nam vladajo?« Da, takšni! Brez vsakršnega spoštovanja do lastnega naroda in lastnega dvorišča! Do lastne zgodovine. »Le kako je to mogoče?« Preprosto: te pobaline smo izvolili sami! Krivda je seveda obojestranska. Mi smo jim dali priložnost, oni pa so jo zgrabili. Ni panike, zmikavtu smo pač dovolili, naj čuva našo denarnico, res, ni panike, ravnali smo pač naivno in otročje, infantilno, če se lahko izrazimo nekoliko bolj učeno.
»Kar je sicer povsem normalno,« pa je zadnjič razlagal Miha Mazzini, slovenski pisatelj in računalniški strokovnjak, zaradi svoje pronicljivosti marsikomu tudi trn v peti. Da je to normalno? »Že antropološke raziskave so namreč pokazale, da je prvi odziv tistega ljudstva, ki je živelo pod avtoritarno oblastjo, vselej na moč otročji. To je podobno, kot če imate avtoritarnega očeta, ki vam nenehno ukazuje, vi pa mu vseskozi kljubujete. Ko vam ukaže, naredi to, vi pa iz inata naredite samo napol. Blazno ste ponosni in pri tem celo uživate. Pri vašem uporu vas za nameček podpirajo in cenijo tudi drugi.« Tako je bilo tudi v Nemčiji, s tistimi, ki so rasli pod diktatorskim Hitlerjem. Ko so se izkopali izpod njegovega nacističnega dežnika, je sledilo nemško obdobje otročjosti, nespoštovanja pravil in reda, vsak je počel, kar je hotel. »To je seveda normalno!« je še enkrat dejal Mazzini. »Toda pri njih je ta otročjost trajala le sedem let, do leta 1952, ko so z Adenauerjem vred ugotovili, da s tem početjem v bistvu uničujejo sami sebe, ko so začeli – spoštovati zakone.« Kaj pa mi? »Seveda je normalno, da smo se po obdobju komunističnega režima znašli v obdobju otročjosti, to je normalno, ampak, dragi moji, pri nas se to obdobje vleče že več kot dvajset let!«
Pravzaprav se resnično obnašamo otročje. Zgodovinsko priložnost, s katero smo leta 1991 prišli do svoje države, smo raje spremenili v peskovnik, peskovnik napačnih in neodgovornih odločitev, otročjih odločitev. V tako nestabilnem okolju tudi gospodarstvo, kot gonilo razvoja, preprosto ne more delovati.
