Oglasi so postali del programske vsebine vsakega medija. To je še najbolj vidno na televiziji, kjer vsakih nekaj minut vsebino zmoti nadležni oglas. Verjamem, da se bo marsikdo strinjal, da so nekateri oglasi res bebasti; pa brez zamere do tistih, ki jih delajo, saj vem, da so bolj ko ne odvisni od naročnika. Brez njih vsekakor ne gre, to je jasno, saj marsikateri TV-hiši omogočajo obstoj. To še zlasti velja za komercialne TV-postaje, kjer je program postal bolj ko ne ena velika reklama … Da to včasih počnejo kar na horuk in prekinejo film ali oddajo takrat, ko za to res ni primeren trenutek, pa tudi ni daleč od resnice. Vendar je to druga zgodba za drugo priložnost.
Drugače je z javnimi servisi, kot je RTV Slovenija, kjer je z zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah in tudi zakonom o medijih natančno določeno, koliko prostora lahko v programu dobi oglaševanje in kdaj se oglase lahko predvaja. Pa tudi, kakšna vsebina oglasa je (ne)dopustna. Zdaj smo vse bližje srčiki.
Poseben poudarek v zakonskih dokumentih je namreč na tem, da se z vsebino, tudi tisto v oglasih, nikakor ne sme kršiti otrokovih in mladostnikovih pravic.
Kot mi je znano, imamo pri nas tudi sicer v vseh mogočih zakonih napisano, da se tako z medijskimi vsebinami kot z oglasi ne sme kršiti otrokovih in mladostnikovih pravic. In prav je tako. Pa ne bom naštevala vseh teh predpisov in pravil, saj v tej kolumni, pa najbrž niti v vsem časopisu, zanje ne bi bilo dovolj prostora, toliko jih je.
Raje bi se dotaknila tega, da danes skorajda ni oglasa, v katerem ne bi nastopali otroci. Pa naj gre za najrazličnejše izdelke in storitve, od gradbenih do izdelkov za osebno uporabo in oglaševanja nekaj povsem tretjega. Skratka, otroci so skoraj v vseh oglasih, ki nagovarjajo odrasle, da neki izdelek ali storitev pač kupijo.
Otroci nastopajo v oglasih za avtomobile, velike trgovce, čistila in pralna sredstva, toaletni papir, hrano, kot je na primer ocvrt krompirček (čemu potem vsakodnevna opozorila, naj čim manj jemo nezdravo ocvrto hrano, še posebno otroci?!), v oglasih za telefone in oh in sploh skoraj vsepovsod.
Istočasno strokovnjaki opozarjajo, da se otroci preveč ukvarjajo s telefoni in računalniki in premalo igrajo v naravi! Zanimivo, se mi zdi! Vendar, kot kaže, le meni in nemara še peščici.
Sprašujem se, ali so res le mladoletni tisti, ki bodo prodali neki izdelek. Se odrasli odzivamo le še na to, če vidimo malega fantiča, ki podira toaletni papir, in ob tem pomislimo, da moramo prav ta toaletni papir kupiti, ali na to, da bo zdaj, ko je oče le dobil pravo gorivo za svoj avtomobil, le lahko poskrbel za svoje otroke?
Vse tole me res malce moti, še posebno ker se mi zdi, da sicer včasih že kar pretiravamo s tem, na kakšne načine je treba zaščititi otroke. Danes otroka niti bolj resno ne smeš pogledati, pa te že kdo obtoži, da ga trpinčiš. Ali nastopanje otrok v vsemogočih oglasih za odrasle, ki sicer z njimi nimajo nobene zveze, morda ni izrabljanje otrok ali celo kršenje njihovih pravic? Marketingarji bodo zatrdili, da ne, varuhinje molčijo.
V zadnjem času je na televiziji tovrstnih oglasov toliko, da jih res težko spregledaš. Bolj ko ne so si prav tako vsi podobni ali narejeni na isto vižo, če hočete, da je to postalo že kar smešno. To je še posebno vidno pri oglaševanju trgovcev, kjer, kot se zdi, brez enega ali dveh otročičev, ki sta sicer prav fletna, enostavno ne gre.
Zdi se tudi, da je slovenska družba kot taka že povsem otopela in niti ne opazi več, da je kakšna vsebina v oglasu lahko tudi sporna. Le da vidijo otroka, pa so vsi razneženi in se jim zdi vse lepo in prav. »Saj ga poznam, od sosedove Francke ta mlajši je,« je včasih zgolj slišati. In nič več!
Tako kot minister za zdravje v vsakem oglasu za pivo opozarja, da alkohol škoduje zdravju, bi mogoče morali tudi pri oglasu, v katerem mladoletnica veselo pove, da potrebuje le nož, ki se imenuje šefov, na koncu napisati, da sicer noži in drugi ostri izdelki niso primerni za otroke, da bi se z njimi igrali.
Ali pri oglasu, v katerem oče sina nagovarja, naj poskusi vse omake, ki jih je pripravil ob krompirčku, in pove, katera je zmagovalka. Mulc mu brez zadrege odbrusi, da je zmagal pomfrit. Ob koncu bi prav tako lahko pisalo, da ocvrta hrana ni primerna za vsakodnevno prehranjevanje ali kaj podobnega. Takih ali podobnih primerov je še veliko. Zato mogoče v premislek odgovornim (kdor koli to že so ali se za take imajo), da bi v oglase, ki so namenjeni odraslim, vnesli več kreativnosti in manj otrok. A kaj ko bi se morali kreativni guruji za kaj takega precej bolj potruditi.
Sicer me pa ne bi oz. ne bo prav nič čudilo, če bomo kmalu namesto Cimeta in njegovega nogometnega kompanjona Tave, ki ju pravkar spremljamo, kako sta bolj ali manj posrečena v najbolj postranski stvari na svetu, videli dva desetletna mulca, ki bosta stavila, kdo prej in hitreje spije hmeljev napitek. Potem nobeno opozorilo o tem, da slovenska mladina preveč in premlada pije alkohol, ne bo več pomagalo. Kocka bo padla, oglas se bo zavrtel, mladi pa bodo iskali smisel življenja v opojnostih in hitrem zaslužku.