Otroci v šolo med
 bagri in tovornjaki

ŠMARTNO PRI LITIJI – »Ta hrib naj pustijo na miru, predvsem pa naj nam dajo mir,« je slišati v Šmartnem pri Litiji in okoliških vaseh, kjer že nekaj dni kalijo mir glasni tovornjaki in gradbena mehanizacija. V enega izmed hribov se zajedajo bagri, ki pridno polnijo kesone osem- in šestkolesnikov, ki po ozkih cestah, dva kamiona se ne moreta srečati, prevažajo pesek v dolino. Že na prvi pogled je videti precej nevarno.

Občinski blagoslov

»Včasih smo bili mirna dolina, kaj smo pa zdaj, niti upokojenci nimajo več miru,« se na glas sprašuje Tomaž Raman, pobudnik civilne iniciative, ki je odločno proti izkoriščanju kamnoloma v nekaj kilometrov oddaljenih vasicah Vinterjevac, Črni Potok, Riharjevec in Podroje. »Hrupa in prahu ne potrebujemo, na cesti imamo vsak dan šoloobvezne otroke. Nihče si ne predstavlja mirnega sprehoda, ko bodo iz tega kamnoloma vozili po 20.000 kubikov peska po poti, ki je načeta, nekje se celo nagiba v potok,« tarna Tomaž, ki nas pričaka v Šmartnem, pot pa ureževa tja do spornega kamnoloma.

Zgodba gre takole. Podjetni Marjan Šuštar iz podjetja Šuštar Trans iz Jevnice je pred leti na tem koncu občine Šmartno pri Litiji kupil posestvo. Menda tu nekje v okolici biva tudi njegova teta, a vaščani ne vedo točno kje. Marjanovo posestvo se drži vasi, poleg stanovanjskega objekta stoji še gospodarski. Nad obema se ponosno dviga vršac, poln uporabnega peska, ki ga gradbinec vešče uporablja in spreminja v denar. Posel pač … Še več – posel ima tudi občinski blagoslov! To gre v nos občanom, ki trdijo, da bi jih morala občina zaščititi, predvsem pa ne dovoliti takega drastičnega posega v naravo in tako glasnega nevarnega posega v vsakdanjik prebivalstva. V preteklem mandatu bivšega župana je Šuštarju uspelo, brez obveščanja in vključevanja javnosti, tako trdi civilna iniciativa, pripeljati projekt umestitve kamnoloma v prostor. To je mogoče razbrati iz javne razgrnitve in javne obravnave dopolnjenega osnutka sprememb in dopolnitev Odloka o Strategiji prostorskega razvoja Občine Šmartno pri Litiji (SPRO) in Odloka o izvedbenem delu Občinskega prostorskega načrta (OPN) Občine Šmartno pri Litiji.

Prihajajo Strojanovi?

»Saj to je prav, saj nimamo nič proti njegovemu poslu, a hrupnega miniranja in pikiranja nam ni treba poslušati,« je jasen Raman, arhitekt po izobrazbi in eden od 110 podpisnikov peticije, ki je odločno proti aktivaciji kamnoloma. Sedanji župan Rajko Meserko ima po domače povedano zvezane roke. »Pravi, da je dobil to za doto od bivšega župana Milana Izlakarja. Saj ga razumemo, a zdaj nas mora zaščititi,« vrača civilna iniciativa žogico občinski vladi.

»Ljudi skrbi, kaj se bo zgodilo. Vznemirjeni so. Ne vedo, kaj bo. Radi bi le živeli v miru na kmetih in delali svoje delo,« Raman jasno pove v imenu krajanov. Tem je na uho prišlo, da bi lahko za sosede dobili kar najbolj znano romsko družino Strojan, ki za zdaj biva v Ljubljani. Je vedel povedati eden od krajanov, da naj bi imel Šuštar posesti v Ljubljani. »Če ga ne bomo ubogali in sprejeli kamnoloma, nam bo pa Strojanove naselil na tej domačiji,« domačinom ni pogodu, da bi dobili za sosede daleč naokoli znano družino.

»Dajte no, kdo vam je to povedal,« je svojo plat začel pojasnjevati Marjan Šuštar. Pravi, da je res lastnik zemlje, ki jo je kupil leta 2006. Ne zanika, da je občina v preteklih letih zamenjala namembnost zemljišča in mu omogočila, da se loti izkoriščanja naravnega bogastva, ki ga ima, to je treba priznati, na svoji zemlji. »Lahko vam mirne duše zatrdim, da teh kamionov ne bi bilo veliko. Nekaj na dan bi jih odpeljali za svoje potrebe, vendar ne toliko, kot so vam rekli krajani,« Šuštar še zanika, da bi šlo za masovni odvoz peska iz kamnoloma. »Tega ne bom komentiral,« je Šuštarjev odziv na domnevno grožnjo, da bo posestvo prodal ali oddal v najem družini Strojan.

Enega so že zaprli

Krajani in vaščani so se pritožili, zbrali so podpise. Ali bo pomagalo, ne vedo, vendar upajo. »Razen tega, da so nas povabili na občni zbor, se ni zgodilo nič. Prejšnji župan nas niti poslušal ni. Upamo, da bo zdaj drugače,« še dodajo krajani. Ob tem spomnijo, da jim je pred leti en kamnolom nekaj sto metrov proč od sedanjega že uspelo zapreti. »Le skupaj moramo stopiti in dokazati, da se z nami ne bodo tako igrali!« je še slišati pod Bogenšperkom, kjer bagrov in tovornjakov preprosto nočejo. Predvsem ne na tak način. Bo dialog le prinesel rešitev?