CELOVEC – »Od vseh ljudi in dežel sem najbolj spoznala sebe,« je bila ena od ugotovitev Alme M. Karlin, »to pa je tudi izziv, s katerim se spoprijemam sama. Če odkriješ, kdo si, z drugimi lažje sodeluješ in so odnosi manj komplicirani,« je življenjsko vodilo Jerneje Jezernik, trenutno verjetno najbolj poznane po monografiji o življenju in delu Alme M. Karlin.
Žene jo
notranji nemir
Simpatično Jernejo Jezernik smo obiskali na njenem precej novem delovnem mestu, v študijski knjižnici v Celovcu, ki ji je v pičlega pol leta pridala povsem nov navdih. Toda še pred Celovcem je Jezernikovo, diplomirano slavistko in germanistko, prevajalko in publicistko, pot iz rodnih Braslovč peljala na velenjsko gimnazijo in potem v Nemčijo, najprej v Stuttgart oziroma kar v celotno deželo Baden-Württemberg, nato v Berlin in potem spet na jug. Na velenjski gimnaziji je raje poučevala nemščino kot slovenščino, saj se ji je slednja kljub kakovostnemu študiju, kar še posebno poudari, zdela preveč ozko uokvirjena in do neke mere zaprašena, saj ni dopuščala pogleda v ideološko sporne dogodke in posledično sporno literaturo. Šele prihod v Nemčijo in stik z učenci, ki so bili druga ali celo tretja generacija, sta jo počasi pripeljala do drugačnega spoznanja. »Ker sem se rodila v Sloveniji, mi je bilo znanje slovenščine samoumevno, pri otrocih, ki so se jezika učili na prostovoljni bazi, pa sem videla, da ni tako.« Jerneja se je morala spoprijeti z drugačnim načinom učenja, pri katerem je bilo motiviranje povsem na vrhu. Kmalu je spoznala, da vsak od otrok v sebi nosi svojo zgodbo, iz domačega okolja pridobljeno predznanje, ki se je po letu ali dveh začelo spreminjati v pravi »mali čudež«, kot pravi. »Učenci, ki so z mano leto ali dve govorili samo v nemščini, so čez noč spregovorili po slovensko.«
Jezernikova pravi, da ji je njen domači jezik šele v tujini postal dragocen, spremenil pa se je tudi odnos do slovenske kulture in zgodovine: »Naučila sem se, kje in kaj so moje korenine.« Čeprav je imela delo v Stuttgartu rada, sta jo notranji nemir in želja po novih izkušnjah pripeljala v Berlin. Osnovno delo je bilo podobno, se pravi učenje slovenščine, sicer pa ji je Berlin ponudil še zelo širok pristop do drugih kultur, navad, spoznanj, ljudi. »Vsa ta multikulturnost je bila za mene fascinantna. Nekateri so se sicer v vsej tej raznolikosti počutili ogrožene, jaz pa sem to občutila kot posebno dragocenost.« V tem času je spoznala tudi precej slovenskih zdomcev, ki so živeli v Berlinu še takrat, ko je bil ta razdeljen. »Takrat so bili v privilegiranem položaju, saj so lahko kot jugoslovanski državljani neomejeno prestopali mejo, zaradi življenja v nevarnem mestu pa so dobili tudi finančni dodatek, takrat je bilo to 200 mark,« pravi Jezernikova in doda, da so ljudje pravzaprav neradi govorili o tem obdobju.
Poglejmo čez plot
V petih ali sedmih letih pa se Jerneji zgodi, da ji stvari postanejo preveč domače, v njej se začne porajati občutek lagodnosti in udobnosti, to pa je stanje, ki ga sama razume kot stagnacijo, in tega ne mara. Zato je vzela v zakup novo okolje, ki velja za zaprto, ozko, četudi je ozkost stvar duha in ne geografske lege, kot pravi sama, in prišla v Celovec, kjer je bila pet let lektorica in sourednica tednika Nedelja, zadnjega pol leta pa je ravnateljica študijske knjižnice. Z Nedeljo je še povezana, saj še naprej ureja rubriko Poglejmo čez plot, s katero je imela v začetku kar nekaj težav. Pa ne zaradi zares revolucionarnih tem, temveč zaradi zanimivih, vendar drugačnih, takih, ki se niso ozirale na tradicijo ali celo na delitev med leve in desne. »Kultura je mesto, ki mora prenesti različnost, drugačnost,« je prepričana, z njo pa tudi bralci, ki njeno rubriko zelo radi berejo.
Rdeča nit njenega dela pa so prav gotovo otroci in mladi, ki so poleg knjig njeni otroci, saj si družine zaradi načina življenja in obsega dela ni ustvarila. Povsod, kjer je poučevala ali delala, je mlade spodbujala, naj ustvarjajo v slovenskem jeziku, vseeno, koliko in kako, važno je le, da to počnejo. Tudi na Koroškem, kjer jih je veliko menilo, da slovensko pišoče mladine ni več, je dokazala, da ni tako. Iz literarnega natečaja za mlade je nastal projekt Popki literature, kjer se najboljšim ponudi možnost, da svoje delo izdajo v knjižni obliki. V projektu poleg Jezernikove kot mentorice sodelujeta še obe kulturni zvezi, Volbankova ustanova, društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, radio Agora in založba Wieser. Jezernikova, ki že snuje načrte, kam bi morda še lahko odšla, pa si želi v naslednjih letih predvsem poglobiti svoje mentorsko delo, knjižnico z različnimi prireditvami približati čim širšemu krogu bralcev, ostati v stiku z mediji in končati bibliotekarsko izobraževanje. Ne glede na izzive, ki jo zdaj spremljajo, pa je v njej še veliko volje za ponovne začetke. »Ko sem prišla na Koroško, o manjšini nisem vedela veliko, poznala sem Florjana Lipuša in Haiderja.«
Jernejina zmaga z Almo
Berlin je bil za Jernejo Jezernik pomemben predvsem zaradi Alme M. Karlin, ki jo je spremljala že od gimnazijskih let. Prvič se je z njo srečala v Celju, kjer je naletela na njeno spominsko ploščo, na kateri je pisalo, da je bila svetovna popotnica in pisateljica. Mlado Jernejo je zanimalo, kdo je ta oseba, ki je bila očitno doma tudi v Celju. Ker se je že v osnovni šoli učila nemščine, je lahko precej stvari o njej prebrala že tedaj, v mestni knjižnici v Berlinu pa je odkrila, da razpisujejo seminar o zapuščini Alme M. Karlin in da si želijo nekoga, ki bi kar koli vedel o njej. To je bila za Jezernikovo priložnost, ki jo je izkoristila. V seriji Album, v kateri so bili doslej objavljeni samo slovensko pišoči moški, je izšla tudi njena monografija o življenju in delu Alme M. Karlin, na kar je še posebno ponosna.